This next one goes out to you...
I'm not gonna seek for the right words... My words won't come out right... I've been bad at this before... I failed. I failed us both.
I know this words have already been written, but let me use them...

From morning to night, I stayed out of the sight
Didn't recognise what I'd become
No more than alive, I barley survive
In a word ... overrun

Won't hear a sound
From my mouth
I've spent too long
On the inside out
My skin is cold
To the human touch
This bleeding heart's, not beating much

I murmured a vow, of silence and now
I don't even hear when I think aloud
Extinguished by light, I turn on the night
Wear its darkness with an empty smile

I'm creeping back to life
my nervous system all awry
I'm wearing the inside out

Look at him now
He's paler somehow
But he's coming around
He's starting to choke
It's been so long since he spoke
Well he can have the words right from my mouth

And with this words
I can see
Clear through the clouds
That coverd me
Just give it time
Then speak my name
Now we can hear ourselves again

I'm holding out for the day
When all the clouds have blown away
I'm with you now can speak your name
Now we can hear
Ourselves again ...

... I don't know anymore, how many ups and downs do I have to put up with, before I trully find my inner peace, before i find myself. What another or new path shall I take, to make it the right one? The fulfilling one? The ultimate one or close to one of those? Am I loosin' control? Loosin' my mind? Or simply cracking under pressure? And therefore budildin up new walls, again? You've seen the writings on the wall ... Is there anything else that i'm losin'? Wasting'? How much longer do I have to hold on? And if they say, there's always a light at the the end of the tunnel, isn't there the slightest chance, that is a freight train???
Perhaps I shall wait for a "4.A.M. miracle" ... Soon.

Generacija Boom

Pred nekaj dekadami se je zgodilo ...

Pred nekaj dekadami so bila slovenska tla deležna velike migracije, vendar ni samo to razlog, da je današnja druga generacija tako velika. Še vedno so bile prisotne velike družine.

Govorim namreč o generacijah, ki so ugledale luč sveta med leti 1974 in 1982.

Ta množica zajema tudi mene, s tem, da se malenkostno razlikujem od ostalih.

Če v glavi opravite tisto osnovno funkcijo seštevanja, lahko hitro ugotovite, da so to že popolnoma zrele in odrasle osebe v svojih tridesetih, zadnji del pa se nezadržno bliža tridesetim.


Seveda ne morem mimo nekih klišejev, ki so močno prisotni med nami in družba jih bo le stežka predrugačila oz. zelo malo verjetno je, da jih sploh kdaj bo.

Tako je za žensko pomembno, da prvo ustvari kariero(seveda s šolanjem), nato partner(čeprav je navadno partner pred izobrazbo (you probably know what i mean) ...), za tem pa sledi ustvarjanje družine.


Marsikdo bi dejal, da to ni nič takega ali novega; in nesporno se strinjam, saj je to nekaj, skorajda, samoumevnega. Vse dokler, se vse to ne začne odvijati v tvoji bližini...


Ene izmed pomembnejših ljudi, so tudi punce, s katerimi sem dobro dekado gulila parket, stadion, Golovec, park in se spotikala ob črtah 6,25m. Še vedno smo v navezi, nekaterim pa se trenutno življenje obrača na glavo. No, saj je lep preobrat, a vseeno težek zalogaj. Nekatere so že nekaj mesecev/let ponosne matere, a tisto kar je meni spobudilo pisanje tega, pa so to dekleta, ki so name pustila najmočnejši vtis in so bile meni najbližje.

Ko sem izvedela za prvo, da s fantom pričakujeta naraščaj, me precej presunilo. A ker je vmes preteklo kar nekaj let, brez da bi ohranjali kako navezo, je bilo to novico dokaj lahko predelat in sprejet.

Naslednja je bila veliko hujša. Pravzaprav sem imela občutek kot da bi mi na glavo prihrumela in me zadela kanglica svinca. Ta vesela, prikupna in precej inteligentna blondinka nam je sporočila, da ju bo kmalu osrečil fantek. Vem, da gre življenje svojo pot in v večini smo si sami kreatorji, kakšna ta pot bo in kako se bo odvijala. Vseeno pa težko tej osebi dodam novo vlogo. V mojem file-u, je označena kot brihtna in delavna, zabavna in na momente dramatična, močna po duhu in še bolj na parketu. Sedaj moram ta file ažurirat. Vzeti ga moram iz čakalne vrste ter ga prestavit v popolnoma drug predal.

Ko sem se s tem nekako sprijaznila, zadevo precej razčlenila in obdelala, sem ji našla mesto, da se poleže, umiri. Kmalu za tem je sledila nova ...

Hja, pri tej situaciji, se mi dozdeva, da so se mi možgani izklopili in samo še telo je reagiralo. Pulz mi je naenkrat pospešil, zenice so se mi razširile, celo sinusi so se mi popolnoma sprostili. Oblila me je rdečica, z njo pa se je pojavil val vročine.

Ha, celo zapeklo me je v zatilju... Čemu vse to? No, ja. Tale druga dečva, mi je stala ob strani kar nekaj let. Nisve se razumeli samo na parketu, tudi v privatnem življenju je bilo vsega. Od neumosti do bodrenja, šaljenja do glasnega izražanja mnenj. Vse! Vzponi in padci v ljubezni, šoli in športu. To, je bilo šele težko! Samo ... Kaj pa 'čem. Tako je in jaz nimam nič pri tem, razen da jima izkažem vso veselje, ki ga premorem. Nekateri režisersko taktirko svoje poti, pošteno dobro vihtijo. Takim lahko, le salutiram v čast. Malo jih je, ki vedó kaj hočejo od življenja in kako bodo prišli do tega.


Torej... Nismo več mladi. Čas mineva, a kljub temu je edini, ki ostaja, nam pa žal ni dana ta možnost. Zato edino, kar lahko zapustimo za seboj, so naši potomci. Ne bom zanikala ali ovrgla, da si ljudi zapomnimo po tem kaj je bil in kaj je naredil v svojem času, a tista živa krvna linija priča bolj glasno. Samo tisti, ki jih človeštvo smatra za dovolj velike, uspejo priti v zgodovino, ko se piše. Vsi ostali smo na obrobju, minemo s časom... pa vseeno smo véliki.


Po rojstvu pa se normaliteta precej iztiri. Razen tega, da je treba poskrbeti, da bodo zadovoljene fiziološke potrebe, je treba paziti na psihološke, kar je veliko pogojeno z vzgojo in doživetim. Ni si pametno privoščiti spodrsljajev, kajti to lahko malo kepico, kasneje v življenju pošteno zaznamuje (verjamite mi, da predobro vem kaj govorim ...). Nikoli pa ne smemo pozabiti na ogromno količino ljubezni!!! Ne tisto bolano in sprijeno ali tisto, ki mislimo, da je to, ampak tisto, ki je brezpogojna in svobodna!


Kar nekaj razlogov obstaja, zaradi katerih se ženske odločijo za naraščaj. No, prvi vseznani slovenski, je seveda "ponesreči". (hm, kljub vsem razvitim metodam, ki jih poznamo)

Drugi enostavno pridejo do stadija, ko vedó, da so dovolj zreli in odgovorni za življenje nekoga drugega; torej ustvarijo družino. Spet tretji, se za to odločijo na hitro, ker jim sredstva več kot odobravajo.

Tu mi nekako zmanjka racionalnih razlogov, lahko pa brez zadržkov navedem neumne...

Tole sem izvedela iz prve roke. Zvečer se po naseljih sprehajajo punce, ki se svoji prijateljici pritožuje, kako ta bedna država nič ne da. No ... en del je resničen, kajne? A to je že višek svinjarije! V vozičku ima dveletnega mulca, v trebuh je napihnjena, fant je brezposeln (pa sej vemo kaj ...). Torej nihče ne dela, država pa mora dajat. Zakaj potem otroci, če jih ne moreš vzdrževat?!

Drugo sem sama videla. Štiri punce so prikolomastile v bližnji lokalček, da si seveda odpočijejo. Nič narobe s tem. Samo če ne bi bili zraven otroški vozički in skoraj polni vrečk z oblačili... Ko so se vsedle, je bilo vse bolj pomembno kot jokajoči dojenčki. Nov lip gloss, nova majčka, nova očala, nova ... Nič za malega. Nič. Niti steklenička Frutka ne. Torej se za otroka odločiš, da izražaš nek status?! Živo bitje je statusni simbol ??? Nabav si psa, p**** ti zelje grizla!!!

Grozno! Vam rečem! In to zelo mlade punce. Predvidevam, da so svojim mamam nasprotovale koliko resnično so odrasle .... Potem pa padejo na celi črti. Oh, what da hell. It's their life.



Ah ja... Žal je vsak sebi režiser. Ne morem nič pri tem.

Zaenkrat tudi ne morem nič pri tem, da bi se sama odločila za družino. Že že, da so podana strinjanja z obeh strani, a to je premalo. Veliko drugega je treba urediti in postaviti na noge.


A moja zadnja misel, gre vsem malčkom meni bližnjih punc; ne bi mogli izbrati boljših staršev!

To je za vse VAS; rojene in nerojene : Anže, Aljoša, Brina, Zoja, Neja, Stefan, Tijana, Jan, Ty, Gal, Mia, Timotej, Jakob, Matic&Klara, ...

To life

Manche Menschen ändern sich nie

Hmmm.... Sanja se mi ne, kje in kako naj začem tole zgodbico.

No ja, bom kar.

Tale bo še ena iz serije prijteljstvo. Dozdeva se mi, da bo potrebno nekatere stvari na novo definirati. Ali pa samo preklemansko dobro razmišljati, pa čeprav to skorajda nobeden ne počne, kadar se govori o prijateljih, kajti... to so, ja ljudje, za katere nimamo kančka dvoma. Ali pa bo potrebno pošteno dobro selekcionirat. Klasificirat.

In, če sem v eni izmed prejšnjih zgodb izražala bolečino, ki jo čutim, ker za enega mojega prijatelja ne obstajam več, bo tale zgodbica, njeno nasprotje. Če mi slučajno, ne bo uspelo izraziti najhujšega možnega zgražanja, se opravičujem.
I'm startin' to choak, it's been so long since I've spoke, but she can have the words right from my mouth! Nazadnje, ko sem preverila, se je svet še vedno vrtel po svoje ...


Kdo so prijatelji? Zakaj jih tako imenujemo in ali nam kdaj pomenijo celo več kot nekateri bližnji? Na podlagi česa določimo, komu bomo podelili ta naziv?

V prvi vrsti iščemo nekoga, ki je vreden zaupanja. Ta preklemanski svet, si vsak dan izmisli neko novo potegavščino, v katero te zna potegniti vrtinec skoruptiranih ljudi. Ampak ta vrlina ni edina. Iščemo kombinacijo nekoga, ki združuje odprtost, humorističnost, sproščenost. Nekoga, ki ga lahko pokličeš na kavo ali pa ob treh zjutraj, ko imaš problem ali enostavno želiš deliti vsakodnevna doživetja. Z nekom, ki se lahko veselo zabavaš in hkrati veš, da ko nastopijo hudi trenutki, da ne bo nikamor pobegnil. Tudi v naprotnem primeru - takrat, ko ne vidiš resnice in prave poti, da ti je ta nekdo ogledalo in luč. Pa čeprav so potrebne ostre besede in trdi prijemi. Vse za dobrobit.


Kaj pa ostale karakterne in značajske lastnosti? Iščemo nasprotje sebe, torej, kar nas privlači ali nekoga, ki je naravnan enako kot mi sami? Zase lahko odkrito trdim, da se nagibam ljudem, ki so precejšnje nasprotje meni, kajti to me dostikrat dopolnjuje. In več kot bom v družbi, kar je meni novo, pomeni to, da se lahko kaj hitro navzamem, ravno tega... kar pa... sploh ni slaba stvar(seveda, če ne gre za slabo stvar). Popolno nasprotje, ne pride v upoštev. S tem lahko shajam... samo z razdalje.

Kje je pa linija odpora? Kje je tista meja, ki nam jo možgani določajo, da nam nekdo ne paše? Kaj jo tvori? Morda so to zadeve, ki nam jih starši niso pokazali, zato nimamo razmevanja, tolerantnosti in sprejmemo kot antipatičen. Možno je seveda tudi, da v svojem času nismo naleteli na tak tip človeka in ga zato lahko tudi zavrnemo. Kaj pa percepcija sveta?! Ali bolje rečeno profil osebnosti egocentrik?! Torej, so določeni profili krivi, da nam vsa možna čutila začnó kričat v možgane STOP!!! Kakšen je pa reakcijski čas?! Teden? Mesec? Leto? Dobri dve leti??? Zakaj toliko počasi? Si morda v mislih še naprej dopovedujemo, da je samo tako in nič drugače??
Ali sem si ves čas, sama sebi sugerirala, da stvar ni taka kot izgleda? Da ni taka kot jo je bilo možno občutiti? Ne me je***, da sem se povrh vsega še slepila, zato, ker sem bila prepričana, da ni kančka dvoma o tem trdnem in brezmadežnem prijateljstvu???


Torej, v mojem življenju se trenutno najdejo ljudje, ki jim lahko mirno rečem prijatelj. Nekatere označujem drugače, kajti stopnja povezanosti in razumevanja, se hudo razlikuje od osebe do osebe. Zato tudi imamo ljudi z nazivi kolega(-ica)/znanec. Vse splošno pa ljudi spoštujem in enako dobivam nazaj. In to je možno, samo od ljudi, ki znajo ljubiti sebe, zato znajo spoštovati sebe in druge. Razlika je, če misliš da znaš, ...(ter v to želiš prepričati en k'p ljudi). Prijetno je (hm... tud zdravo), če veš, da nekomu lahko mirne duše zaupaš in ob tem veš, da lahko pričakuješ odgovor, ki bo namenjen tebi in izključno tebi v pomoč. Včasih se zgodi tudi, da slišim: "Ej, sorry, ampak resnično ne vem, kaj naj ti rečem." Pa dobro! Ne veš! Ne veš vedno vsega! Ni pomembno. Veliko bolj pomembno je, da si tu in iskren. To ima svojo težo in smisel.

Kako pa to zgleda, ko naletiš na egocentrika??? Well let me tell ya ...
Že sama beseda pomeni, da je vso središče pri eni sami personi. Vse, kar v današnjem svetu obstaja, vse se steka in kroži samo zaradi enega prenapihnjenega ega. Ha, ego, ki je doživel neke travme v poznem otroštvu ali zgodnji adolescenci(predvidevam!), posledice pa se kažejo šele v pozni adolescenci. Torej privih pet let življenja, je bilo brezoblično, pusto in nove situacije, v katerih se je znašel ta ego, jim ni bil kos, zato se bo do konca življenja boril z mlini na veter. Torej, kontroliraš potek dogodkov drugih, nekatere si lastiš, zmišljuješ si nenormalne pogoje za vse, vsi poznajo le tebe, zato so srečni in samo tvoje mnenje šteje, čeprav je zastavljeno samo za tvojo rit. Pri takem primerku, bi si še gospod Freud zmedeno pogladil lase in si misli "There are some issues..."
Dajmo vpogledat, še v nekaj detajlov.
Če se slučajno ne javiš takrat, ko ti ta persona to reče, lahko računaš, da boš slišal grozovite stvari o sebi. Hm. Najprej ti pade na misel, da si morda res grozna oseba, ker si tako ravnal in začneš iskati rešitev, ki bi popravila situacijo. Vse dokler ne opaziš, da se tudi drugi v družbi soočajo s podobno ugotovitvijo. Namreč, nekega dne, ko je tekel ležeren pogovor ob kavi, je neka druga prijateljica na svojo izpoved, doživela: "Joj danes sem pa tako utrujena pa povrhu vsega še jezna nase, ker stvar ni bila tako izpeljana kot bi morala biti." Ko sem ji želela vzpodbudno odgovoriti, me je prehitela odrezavost: "Ej, a veš, da me un danes ni klicu."
WTF ?!?!?!?!?! Kako rahločuten in zaverovan vase moraš biti, da si zmožen reči kaj takega? Pa kje hudiča sediš? Na vrhu sveta?!?!
In kako lahko spljuvaš nekoga drugega, ko zavrne domenjeno, ker mu je počitek ljubši, pravzaprav bolj potreben?! Oziroma, si premisliš, ker te čakajo obveznosti, nato pa za hrbtom slišiš, da si hinavski in tečen in zoprn in svinja po vrhu??? "Vr'n mi kanglco pa lopatko, s tabo se ne bom več igral!" Takrat, ko se njemu zahoče je treba letet, če ne si zopet svinja.
In kaj zaboga ti daje pravico posegat v neko novo nastajajoče razmerje, in ljudi označit(and if you don't wanna be judged, why da fuck are you the most judgemental there is?) kot lažnjivce! Mislim, da vsak pri sebi ugotavlja, kaj se mu dogaja in bo izpeljal zadevo na svoj način pa magari prikrito. Zaradi tega ti še vedno ne pripade naziv lažnjivec.
Ali mislite, da imam še kako cvetko??? ... Žal je, ja.
V družbi teče pogovor o raznih stvareh, največ pa je seveda smeha. Nihče ni pomemben, vsak doda svoj košček smeha. Naenkrat se vmes zasliši začetek stavka "Jaz ..." . Popolnoma izven konteksta. Hja no, ne preostane ti drugega kot da onemiš, čudno pogledaš in nadaljuješ klepet. Še bolj kruta varianta je, ko ta določena persona kotrolira potek dogodkov pri drugih. S kom smeš prijateljevat, kaj smeš početi, kdaj moraš in da ne govorim, da je celoten svet rešen samo zaradi ene samcate persone. THAT'S JUST SICK!!!
In ta najbolj sočna - spraviš se na nekoga in ne izpustiš kot pitt bull ne bi. Recimo, da se je temu človeku uspelo z lahkoto rešiti, kajti zanj je bil to le navidezen prijem, se drugi odloči, da bo postavil zid in izbrisal vse možne načine kontaktiranja, nato pa po vseh ovinkih išče pot nazaj, zraven pa preklinja, tlači druge v svinjarijo in si samozavestno misli "Me boš že še iskal..." . Hm. Samozavest, serijsko. Pa to še zdaleč ni oglas ...

Kaj naj na koncu tega vsega, rečem? Saj ne vem. Morala bom začeti bolje ocenjevati ljudi in se ne zapletati z nekom, ki meji na blaznost. Nekoč sem se pritoževala nad arogantneži, egoisti in narcisoidnimi ljudmi, tudi zahrbtneži(pa to ne tistimi, ki ti samo pristopijo vedno izza hrbta). Trenutno mi takšni ljudje, ne pomenijo večjega problema ali izgube energije. Vseeno pa sem upala, da bodo zadeve začele teči v drugo, boljšo smer. In bo sprememba občutna. Torej, da bo prepričanje, ki sem si ga zastavila v glavi, dobilo realne dimenzije oz. da bo sploh nazaj obveljalo. Žal nič od tega. Ko se gmota, enkrat začne valiti po hribu navzdol ...
Ampak, ena dobra stvar, se je le izcimila iz tega... Nastalo je novo poznanstvo in na podlagi dobrega razumevanja, je na dobri poti do trdnega prijateljstva.
To je vredno truda. To je smisel.

Aber, ... Manche Menschen ändern sich nie.

Bela rokavička

...ne ne, ni tista medicinska iz lateksa. Niti morda kaka izgubljena in volnena iz kolekcije Gucci.
Ampak tista... Za golf. Saj veste, tisti "šport", na prostrani, lepo pokošeni trati...
No, dobro, ampak kaj ima golf zdaj pri tem? Ha, nič lažjega kot to... Get in the cart...

Today's destination - The world of golf. Kakšen je to šport in, ali se mu lahko sploh reče šport? Kdo so ti ljudje, ki se rekreativno ali profesionalno ukvarjajo s tem športom? (...in od kje vam, da bi golf moral čimprej postati olimpijska panoga?!?!)

Če se malenkostno ozrem po zgodovini, so bili ljudje kar pošteno inovativni, kar se tiče področja merjenja moči ali fizične aktivnosti, nasplošno.
In potem se je našel nekdo, ki si je izmislil briljanten šport... Hej, poglejte mojo idejo o športu! Udariš žogico in gre v luknjo! O, torej misliš nekaj podobnega kot je biljard? Ma neeeee!! Kakšen biljrad?!! Sploh pa ne z ravno palico! Z manjšo, precej bolj komplicirano palico! Udariš žogico ter jo pošlješ v luknjo. Aja, torej misliš nekako tako kot je kroket? Ma, kakšen kroket!!! J**** kroket! Ne, luknjo postaviš na stotine metrov stran! Mhm... Potem torej, nekako tako kot je bowling? Tudi slučajno, NE!!! Na poti do luknje namestiš preklemansko veliko ovir... kot so drevesa, grmovje, visoka trava, da lahko žogico po enem samem udarcu hitro zgubiš. In, potem se jo nameniš iskat in divje in divje sekaš po travi s palico... Vsakič ko zgrešiš, se ti zazdi, da te bo kap zadela. Heej!! Sej res!! Dajmo udarce poimenovat "stroke"! ...Itak z vsakim naslednjim čutiš, da boš glih kar 'crknu'. Vsekakor pa ti ne uide možnost, da boš "handicap-iran". Ampak hej! Počakajte, sledi še najbolj briljanten del! Ojoj, tole bo pa zabavno...
Čisto na koncu, ko si že popolnoma brez živcev, tam se bo teren poravnal in te bo nezadržno vabil, opremili ga bomo z zastavico, da ti bo iz daljave vlivala upanje...
Ampak! Pred tem bomo namestili ribnik ali kak bazenček ter otok mivke, da ti še čisto malo nakrivi živce in pamet! Haha, lahko samega sebe prej zakoplješ v pesek, preden ti jo uspe najti! Udarjaj kolikor hočeš, ha-ha!
A tako? Vendar, čez to preizkušnjo gremo samo enkrat, kajne? Ni govora!!!! Preklemanskih-osmenajst-krat!!!!


Tako, voila!!! Pa imate šport! Pravi testosteronski-mačistično-moško-moški šport. A ne? ...Hja, pa ne me zaje***** !?! Za ta šport, lahko navlečeš nase stvari, v katerih izgledaš kot zvodnik pa še vedno ne bo nobeden obrnil oči za tabo! (and what da f**k is up with that Burlington pattern and stiff collar?!) Haha!!! Saj bi se še slepemu homoseksualcu zmešalo in bi se zdrznil: "Ej stari! A se ti ne zdi, da 'maš preveč kričeče zadeve na seb'? Sej nismo na shodu! Ja halo? Na čem pa si ti???"
Pf! Še tisti aligatorčki na puloverjih si mislijo "kreten" ...


Okej okej! Dajmo se malo zresnit! Dovolj neumnosti in nesramnosti. To je zelo napeta igra in terja veliko motorike, preudarnosti, trezno glavo... Udariš žogico, pogledaš za njo in si zaščitiš oči pred soncem, čeprav imaš kapo s ščitom, že na glavi. Res... to je preveč napeto. Ta naelektrenost se prenaša vzrak in vzdušje... Užgeš žog'co-in se vsedeš v avtomobilček, se odpelješ do nje... Užgeš žog'co-in se vsedeš v avtomobilček, se odpelješ do nje... UUf... Please stop it! I can't take it no more... Ali bi bilo morda komu čudno, če povem, da se pojavljajo bolečine mišic??? (pa od kje hudiča?!)
Res. Neverjetno, vam povem. Si predstavljate, kako zvenijo komentatorji? Ko sključeno ždi ob igrišču, mikrofon pa strastno stiska k sebi, da tudi slučajno, ne bi bilo preglasno! ˝Trenutno se nahajamo na šesti luknji. Vodilni je še vedno v istem položaju. Ali lahko prosim, da ste tiho? Rad bi slišal travo rasti... " Grrrrrrr! Kako senzacionalno!
Si lahko zamislite mehiške nogometne komentatorje, na tem mestu(pa magar samo enkrat)?!
Prepoten iz vseh možnih por in z rokami v laseh, ker bi si jih najraje populil?
"Evo, končno pričakovani udarec, kotali se, kotali se ...IN?! ...IN ...Hooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooole!!!


Pa komu je to pravzaprav namenjeno? Mladim skorajda, da ne. Je preklemansko drag spaß(razen če...) in poleg tega, še veliko več narekuje, česa ne smeš in kako se je potrebno obnašati. In kdo-za-vraga, se je domislil, da je za to, potreben papir, preden lahko sploh stopiš na igrišče? Okej, razumem, želiš imeti pištolo - da! Rabiš papir (no, vsaj uradno)! Ampak zato, da lahko klestiš in udrihaš po žogicah?!?! That's just sick...
Gremo dalje. Starejši. Predvsem tisti, ki so v svoji četrti ali peti dekadi. Je to zapravljanje prostega časa? Beg iz vsakdana? Predebela denarnica in sam pri sebi ne moreš ugotoviti, kaj bi te morda zanimalo in se enostavno vdaš mnenju prijatelja? In potem, ne le vse, tudi sebe prepričuješ, da je to tvoja strast in ljubezen? HM... Tu, sta samo dve možnosti: ali vzljubiš ali pa nikoli ne boš maral. Vmesne variante ni.
Kaj pa seniorji? Hja, to je pa zadnji stadij politično-kulturne pripadnosti, konzervativnosti, bedastih mišljenj(ha, sej ne da se pritožujem, ampak ženske, nekje, še vedno nimajo dostopa). Hm, da ne pozabim na zdolgočasenost, arogantnost. In tista preklemanska sofisticiranost. Vse bi/bodo naredili, da to ostane "graščina dominantnih". Nekako jim je to uspevalo... Dokler se ni prikazal Eldrick Tont... SHAZAAAII!!!
Yes, welcome to Country club...

Kaj delaš? Listkam!

Jezik kot orodje komunikacije med ljudmi, je živa stvar. Diha, raste, se spreminja, ... Ljudje smo tisti, ki mu dajemo utrip in dušo. Večja kot je dopustljivost in permiabilnost za nove izraze, bolj močen je(bo) jezik ter več možnosti bo imel za preživetje. In ne samo za preživetje, tudi za dvig na višji nivo. Kodifikacija jezika poteka nekako linearno z dejanskim svetom komuniciranja in sporočanja. No, mogoče nekoliko počasneje, a vseeno.

Tako na vsake toliko časa naletim na nek nov izraz. Ha, nekateri so mi prav "štorasti", spet drugi smešni. Vsekakor pa zelo dobrodošli, kajti krepijo narodno samozavest in utrjujejo prepoznavnost.(ampak halo! popačenke nemških/angleških glagolov/samostalnikov, ne štejejo!)

No, tako sva se nekega dne s prijateljico sprehajale po centru. Kovinski konjiček je počival na Trgu francoske revolucije. Pogovor je prekinil njen piskajoč telefon(pa sej bi bl'o čudn' če ne bi, ...), tako sem nadaljevanje spravila v misli, da bom kasneje vedela, kje nadaljevati. "O čao!", se je slišalo. "Kje si ti izgubljena duša? Kaj delaš? ... Aha, glih listkaš! Uuu, eni bodo spet jezni ..."

Rewind!!! Kaj si rekla? Listkaš? Listkaš??? Ha, kaj pa je to? NO, saj nisem tako kratke pameti; je bilo precej enostavno ugotoviti, da se pogovarja z "varuhinjo reda in miru" ter da dežujejo kazni. Ampak...
Vrnimo se nazaj k besedi listkati. Beseda označuje dejanje, ki ga enostavno lahko označimo kot prekršek. Biti v prekršku. Torej, lahko jo poimenujemo kot glagol ali povedek(kot stavčni člen), ki v stavku sporoča ali izraža dejanje, stanje, dogajanje ali zaznavanje. Kaj delaš? Listkam. Po spolu je seveda nevtralen in spregamo ga enako za vse tri spole. (čeprav ono ne vem, kako listka). Torej jaz listkam, ti listkaš, on/ona/ono listka. (sej, dvojine in množine še niste pozabili, kajne??). Žal, mu ne najdem opisnega deležnika na -l, lahko pa najdem deležje na -č- listkajoč (opa! tudi listkajoč-a, kar je že deležnik na -a). Primer: Listkajoč med pločevino, je stal mestni redar. Z določanjem oblike(časa), ne bo problema: (sem bil listkal?), sem listkal, listkam, bom listkal. J'žšna! Sej tujcu se lahko zmeša ... A pojdimo dalje-nisem še konec z določanjem (dolgočasnih)glagolskih prvin. Mislim, da sem pri naklonu. Eeem, povedni-želelni-pogojni. Aja, pa velelni! Mah, pustimo to! Ne. Vseeno. Poskusimo enega - "Če bi imela krajšo majčko, me policist, ne bi olistkal." (ha! to si lah' privoščim, ker sploh ne vozim. HA!). Način. Ok, slovenščina je bolj toga s pasivom; če je le najmanjša možnost, da se stvar lahko napiše(izreče) v aktivu(tvorniku), naj se. (razen, če želite zveneti odvetniško, potem kar!). Trpnik(jao!) se zanemarja. Je nezaželjen. Kako bi pa to zvenelo? Ali je morda bil olistkan/polistkan? AAA! Glagol ne zdrži več kot tak, potrebne so predpone. Kaj pa glagolski vid? Ok! Sej ne govorim kitajsko! Kaj delam? Kaj storim? Eden je trajajoč, drugi zaključen (trajanje, namreč). Torej, dovršni se malenkostno spremeni - zlistkam, polistkam, nalistkam, oblistkam; potrebno mu je dodajat predloge... In kot je iz tega razvidno, je glagol tudi tranzitiven (dejanje prehaja z osebe na predmet).(uporabimo vprašalnico koga? česa?). Primer: Policist je polistkal vse prehitre voznike. Kakemu tujcu, se najbrž že meša ...
Pa poglejmo, kaj pravijo uradni zapisi.
SSKJ (slovar slovenskega knjižnega jezika), o tem pojma nima; ni še slišal za to. No ja, res je, da te zadeve nekoliko zamujajo, pa tudi v trenutku, ko izidejo, so že zastarele. Za Pravopis, blage nimam, kaj pravi, ker ga nimam. (hm?). Ok, pojdimo dalje. Spletni SSKJ, naravnost z Inštituta za slovenski jezik-v bazi podatkov, ni mogoče zaslediti kaj takega. Tudi dr. Google, o tem še ni slišal. Dalje. Naslednji je Vsemogočni korpus slovenskega jezika-FIDAplus. Nemogoče! Tale zadev'ca, ga sicer najde in uporablja podoben kontekst kot sem ga jaz uporabila. Naveden je en samcat primer (konkordance, that's the s**t) (sej sem imela v mislih spot, joooj no!), torej to pomeni, da je beseda že obeležena, a je preredka in v vsesplošni rabi je tuja in še nima teže na pomenu in rabi. Kljub enemu primeru, ne moremo trditi, da gre za "zaresno" besedo. Ok, res je, da se tale glagol uporablja, predvsem v neki zaprti skupini ljudi, ki jih med seboj povezuje -recimo- poklic... Logično, a ne? Kdo so ti ljudje, potlej? Mestni redarji? Policisti? Oprostite! Varuhi reda in miru? Podizvajalci državne oblasti? Prodajalci v salonih, ki eden drugega opominjajo, da naj si listkajo? Ali ni ta glagol, pravzaprav, sinonim za že obstoječi glagol? Mislim, da se imenuje o-g-l-o-b-i-t-i oz. v drugem primeru cela besedna zveza "dej stari, dej da ne boš pozabu". Kako potem? Smo zamenjali glagol, ker je bil pretežek? Zapleten za izgovorjavo? Ma ne pretiravajmo... Kaj pa potem? HA! Skrbijo ti ljudje za rast in razvoj slovenskega (knjižnega)jezika? Pa kaj še! Več kot nastop arogantne ljubljanščine, ne premorejo-in pri tem tud' vztrajam pa pika(sej morda, je vmes tudi kak' prleški jezik...). (ok... sej ne vsi).
V glavnem. Tale beseda je pricurljala od nekod, prišla na uho novinarju, saj je bila uporabljena v dnevnem časopisju. To pomeni, da bo kmalu tudi "uzakonjena". Lahko jo bomo svobodno rabili(in izrabljali), opisovali določeno stanje, dogajanje, ... Drugih neumnosti, si sedaj raje, ne bom izmišljevala...

Torej, če vidite kak bel avtomobil z modro črto ali kak pick-up-truck, na katerem piše "intervencija", to pomeni, da ti organi niso samo na delu, temveč, da tudi listkajo! In ravno tako, sem pritegnila pozornost, ko sem prijateljici dejala, da vidim neko "Rdečo Kapico", ki listka, ravno na Trgu francoske revolucije... (malo pred tem, se je mojemu smehu čudila).
...ha, kdo ve, koliko jih bo danes listkalo. Ja ti šment! Saj sem se že zalistkala...

Veliki pok

Veliki pok je marsikomu poznan kot pojem, ki označuje začetek vsega, tudi časa. Dva osnovna delca sta s trkom vdihnila življenje galaksijam, zvezdam, planetom,... In črnim luknjam, ki pogoltnejo vse... Prav vse. Bear with me ...

Ta veliki pok nima opraviti prav nič s tem.
Pred časom sem bila deležna spoznati človeka, ki je meni vdahnil življenje. Bil je prav navaden povprečnež... za povprečne ljudi. Kot kaže, jaz sama ne spadam v skupino povprčnežev, tako sem se zapletla z njim.
Že prvi pogovor je podal oviro in temu primerno sem tudi jaz začela graditi zidove, ki bi mu še Kitajski zavidal, kaj šele kak Hadrijanov.
Mislila sem da so to pravljice, da ljudje govorijo o tem, da še vedno obstajajo nevidne in neobčutne vezi, ki nas povezujejo, s katerimi se lažje najdemo. Vezi, ki nas polnejo z višjo stopnjo duhá, razumevanjem, ljubeznijo; brezpogojno in svobodno ljubeznijo. Ravno to je splavalo na plano.

Enostavno je začutil, da v meni vre gnev, bes, razočaranje, sovražnost do ljudi in najslabše-sovražnost do samega sebe. Ne biti sposoben, ljubiti samega sebe in druge. V pravem pomenu besede.
Nisem bila pripravljena spustiti svojega varovalnega oblačka pa naj bo kar hoče. Ni šans, ne pride v poštev! Upirala sem se na vse pretege, kakor je šlo. Do zadnjega atoma moči. Kaj kmalu, je ta moč upora začela izgibljati in tehtnica se je prevesila k njemu v prid. Izgubila sem. Skorajda ponižujoče, sem morala priznati poraz. Veliki zid je padel in vdirati so začele nove besede, nove misli, nova obzorja. Meje (po)znanega so premaknile, odprati so se začele nove smernice. Sprva je bilo grozno boleče. Soočala sem se sama s seboj, a je bil vedno v ozadju. Čuječe me je ščitil, vodil ter mi vlival energije potrebne za to misijo. Moja lastna nerazumljivost in nedojemanje sta hotela da odneham, prekinem vsakršno povezavo, ker se mi je momente dozdevalo, da me ponižuje in žali. Vendar je celotna zadeva začela dobivati jasno, pravo podobo. Koščki so se povezali, meglice so se razblinile, naenkrat sem zadihala s celimi pljuči. Vsa smrtno škodljiva(moja) nastrojenost, se je prelevila v razumevanje, zaupanje. Zaupanje v ljudi, in da so kdaj lahko tudi prijazni in dobro namerni. Pravzaprav se je rodilo nerazdružljivo prijateljstvo. Svet je ponovno utripal, pogled se mi je razjasnil, duša pa se je polnila s vsakim dnevom bolj in bolj. Strah je izginil in zamenjalo ga je upanje. Upanje na uspeh, na boljši jutri.
Pot je je šla tudi skozi nočno življenje, kjer je bilo tudi lažje kaj dognati. Občutek je postajal lagoden in osvobajujoč, tako sem tudi sama primaknila, kako pametno, ki je njemu pripomogla v svetu zmešnjav, saj je včasih težko videti celotno stvar samo skozi svoje oči.

Seveda bi bilo malo preveč pravljično, če bi rekla, da se spori in nestrinjanja niso vrstila. Seveda so se! Fjjjuuu, kako zabavno, se je bilo šele s tem spopadat! ...Samo nisem smela pozabiti, da moram prisluhnit srcu in sebu, takrat so se vedno našle sprave. Vedno. In vsak tak korak, je prijateljsko vezo le krepil. Takrat so bili postavljeni temelji, ki jih naj ne bi bilo moč izruvati pa naj divja vihar, kakršen hoče. Nekoč, v neki periodi, ko sva bila na bojni nogi, sem si zaželela večera v domačem lokalu, kjer bi mu lahko zaupala svoje strahove, ki so me napadali in kako naj se lotim te poti. Vsaj, da bi vedla, da je nekdo v moji senci pa četudi ne stori ničesar. Dovolj bi bilo. Ta misel, se mi je porodila enkrat v dopoldanskih urah. Pozno popoldne, ko sem hotela potlačit ves shit in iti preko sebe... Me je na telefonu že čakalo sporočilo, ki se je glasilo: "Vsakič ko me kličeš, te slišim. Kako naj ti pomagam?"
A nazadnje je bilo čez mejo. "Ne odrivaj me, nekoč me boš odrinila predaleč", je dejal. In predaleč, je sedaj izven dosega moje roke. Tudi, če prisluhnem sebi, tudi, če dopustim notranjemu glasu, da dobi svoj razpon moči, je premalo. Vse možne rešitve, ki si jih lahko zamislim, niso prave. Niti ena ne vodi nazaj k času, ki je obstajal. Pravi ljudje tu, sedaj, za vedno, so redki. Zame so pravo bogatstvo, zato niti enega več, ne želim imeti v predalčku "Pozabljeno/Izgubljeno". Še posebej ne, če temu, ne morem dognati razloga in ne imeti možnosti diskutiranja in razčiščevanja. To je bil Veliki pok, ki me je pretresel. Vse vezi so se sesedle vase in zazevala je črna luknja, ki je pospravila vse, kar je kdaj obstajalo.

A zgodba se ne konča tukaj. Moja podzavest in zavedne misli, dirjajo naprej. Nedokončane zadeve, se mi dostikrat pojavljajo v sanjah. Pojavljajo se mesta, ki jih poznam do potankosti, a niti pomotoma ne vem, kje sem. Rišejo se mi ljudje, ki jih dolgo ali že od nekdaj pozam, a jih v sanjah prvič vidim, ker so grozno popačeni; po osebnih lastnostih, postavi. Barve so žive, če ne drugega, so jasno prepoznavne, obrazi oseb so jasni, besede pa so razločne bolj kot v realnem življenju. Le celotna zgodba je vedno nejasna. Pojavljajo se neke vrste simbolov, znaki, v raznovrstnih oblikah, a ti so skopo zgovorni. Precej dvoumni, največkrat pa pretežki za razvozlat. Šele ko se določena situacija, začne odvijat, se ti simboli in znaki prevedejo v besede, dejanja; in to resnična! Verjamite mi, da ta občutek na lastni koži, ni prav nič prijeten! Še posebej, če te je nekaj opozarjalo na to.
To opisujem zato, ker so mi nazadnje, še ene(ok! dvoje!) žive sanje sporočale, da se morda, res nekaj kuha.
Ravno ta oseba s katero, je prekinjeno prijateljstvo, je skušala stopiti v stik z menoj. Dostop mu je bil onemogočen, s čigave strani, ne vem. Enkrat ga vidim v daljavi, njegovo postavo, v rdečem. Lasje so črni. Pogleda nikakor ne obrne, a razločno je slišen njegov glas. Drugič ga vidim v radiju enega metra, ne spregovori niti besede, obrača pa pogled name in jasno mu vidim v oči, ki so videti proseče, vendar tokrat je v zelenem, lasje pa so sivi. HM? V tretje, ko poskuša do mene, ne gre. Vidim ga odhajat, pred menoj pa se nariše miza, na njej majhen bel listek in črno nakracano sporočilce: "I hope it hit ya!"

Pet jedernatih besed, nimam pa ideje, kako naj si to razlagam in ne vem ali naj me to vznemirja. Vsekakor bom premlevala še dolgo, morda celo tudi toliko dolgo, dokler vsa stvar ne bo prešla v resnične dimenzije. Takrat bo vse jasno.

Mislim, da bo "temno snov" tista, ki bo odločilnega pomena. Dognati bo treba koliko je je, kajti od tu naprej bo razvidno, kakšen bo zaključek/usoda tega vesolja, ali se bo sesedlo samo vase ali se bo širilo naprej. Vsekakor pa sem pripravljena na vse eksplozije, "sončev veter", supernove, nevarne sesalke črne luknje, hitre komete, ki mi lahko švignejo mimo glave, vse za voljo, da se ta Planet-Prijateljstvo, vrne na svojo (normalno) obhodno pot ...