Veliki pok je marsikomu poznan kot pojem, ki označuje začetek vsega, tudi časa. Dva osnovna delca sta s trkom vdihnila življenje galaksijam, zvezdam, planetom,... In črnim luknjam, ki pogoltnejo vse... Prav vse. Bear with me ...
Ta veliki pok nima opraviti prav nič s tem.
Pred časom sem bila deležna spoznati človeka, ki je meni vdahnil življenje. Bil je prav navaden povprečnež... za povprečne ljudi. Kot kaže, jaz sama ne spadam v skupino povprčnežev, tako sem se zapletla z njim.
Že prvi pogovor je podal oviro in temu primerno sem tudi jaz začela graditi zidove, ki bi mu še Kitajski zavidal, kaj šele kak Hadrijanov.
Mislila sem da so to pravljice, da ljudje govorijo o tem, da še vedno obstajajo nevidne in neobčutne vezi, ki nas povezujejo, s katerimi se lažje najdemo. Vezi, ki nas polnejo z višjo stopnjo duhá, razumevanjem, ljubeznijo; brezpogojno in svobodno ljubeznijo. Ravno to je splavalo na plano.
Pred časom sem bila deležna spoznati človeka, ki je meni vdahnil življenje. Bil je prav navaden povprečnež... za povprečne ljudi. Kot kaže, jaz sama ne spadam v skupino povprčnežev, tako sem se zapletla z njim.
Že prvi pogovor je podal oviro in temu primerno sem tudi jaz začela graditi zidove, ki bi mu še Kitajski zavidal, kaj šele kak Hadrijanov.
Mislila sem da so to pravljice, da ljudje govorijo o tem, da še vedno obstajajo nevidne in neobčutne vezi, ki nas povezujejo, s katerimi se lažje najdemo. Vezi, ki nas polnejo z višjo stopnjo duhá, razumevanjem, ljubeznijo; brezpogojno in svobodno ljubeznijo. Ravno to je splavalo na plano.
Enostavno je začutil, da v meni vre gnev, bes, razočaranje, sovražnost do ljudi in najslabše-sovražnost do samega sebe. Ne biti sposoben, ljubiti samega sebe in druge. V pravem pomenu besede.
Nisem bila pripravljena spustiti svojega varovalnega oblačka pa naj bo kar hoče. Ni šans, ne pride v poštev! Upirala sem se na vse pretege, kakor je šlo. Do zadnjega atoma moči. Kaj kmalu, je ta moč upora začela izgibljati in tehtnica se je prevesila k njemu v prid. Izgubila sem. Skorajda ponižujoče, sem morala priznati poraz. Veliki zid je padel in vdirati so začele nove besede, nove misli, nova obzorja. Meje (po)znanega so premaknile, odprati so se začele nove smernice. Sprva je bilo grozno boleče. Soočala sem se sama s seboj, a je bil vedno v ozadju. Čuječe me je ščitil, vodil ter mi vlival energije potrebne za to misijo. Moja lastna nerazumljivost in nedojemanje sta hotela da odneham, prekinem vsakršno povezavo, ker se mi je momente dozdevalo, da me ponižuje in žali. Vendar je celotna zadeva začela dobivati jasno, pravo podobo. Koščki so se povezali, meglice so se razblinile, naenkrat sem zadihala s celimi pljuči. Vsa smrtno škodljiva(moja) nastrojenost, se je prelevila v razumevanje, zaupanje. Zaupanje v ljudi, in da so kdaj lahko tudi prijazni in dobro namerni. Pravzaprav se je rodilo nerazdružljivo prijateljstvo. Svet je ponovno utripal, pogled se mi je razjasnil, duša pa se je polnila s vsakim dnevom bolj in bolj. Strah je izginil in zamenjalo ga je upanje. Upanje na uspeh, na boljši jutri.
Pot je je šla tudi skozi nočno življenje, kjer je bilo tudi lažje kaj dognati. Občutek je postajal lagoden in osvobajujoč, tako sem tudi sama primaknila, kako pametno, ki je njemu pripomogla v svetu zmešnjav, saj je včasih težko videti celotno stvar samo skozi svoje oči.
Nisem bila pripravljena spustiti svojega varovalnega oblačka pa naj bo kar hoče. Ni šans, ne pride v poštev! Upirala sem se na vse pretege, kakor je šlo. Do zadnjega atoma moči. Kaj kmalu, je ta moč upora začela izgibljati in tehtnica se je prevesila k njemu v prid. Izgubila sem. Skorajda ponižujoče, sem morala priznati poraz. Veliki zid je padel in vdirati so začele nove besede, nove misli, nova obzorja. Meje (po)znanega so premaknile, odprati so se začele nove smernice. Sprva je bilo grozno boleče. Soočala sem se sama s seboj, a je bil vedno v ozadju. Čuječe me je ščitil, vodil ter mi vlival energije potrebne za to misijo. Moja lastna nerazumljivost in nedojemanje sta hotela da odneham, prekinem vsakršno povezavo, ker se mi je momente dozdevalo, da me ponižuje in žali. Vendar je celotna zadeva začela dobivati jasno, pravo podobo. Koščki so se povezali, meglice so se razblinile, naenkrat sem zadihala s celimi pljuči. Vsa smrtno škodljiva(moja) nastrojenost, se je prelevila v razumevanje, zaupanje. Zaupanje v ljudi, in da so kdaj lahko tudi prijazni in dobro namerni. Pravzaprav se je rodilo nerazdružljivo prijateljstvo. Svet je ponovno utripal, pogled se mi je razjasnil, duša pa se je polnila s vsakim dnevom bolj in bolj. Strah je izginil in zamenjalo ga je upanje. Upanje na uspeh, na boljši jutri.
Pot je je šla tudi skozi nočno življenje, kjer je bilo tudi lažje kaj dognati. Občutek je postajal lagoden in osvobajujoč, tako sem tudi sama primaknila, kako pametno, ki je njemu pripomogla v svetu zmešnjav, saj je včasih težko videti celotno stvar samo skozi svoje oči.
Seveda bi bilo malo preveč pravljično, če bi rekla, da se spori in nestrinjanja niso vrstila. Seveda so se! Fjjjuuu, kako zabavno, se je bilo šele s tem spopadat! ...Samo nisem smela pozabiti, da moram prisluhnit srcu in sebu, takrat so se vedno našle sprave. Vedno. In vsak tak korak, je prijateljsko vezo le krepil. Takrat so bili postavljeni temelji, ki jih naj ne bi bilo moč izruvati pa naj divja vihar, kakršen hoče. Nekoč, v neki periodi, ko sva bila na bojni nogi, sem si zaželela večera v domačem lokalu, kjer bi mu lahko zaupala svoje strahove, ki so me napadali in kako naj se lotim te poti. Vsaj, da bi vedla, da je nekdo v moji senci pa četudi ne stori ničesar. Dovolj bi bilo. Ta misel, se mi je porodila enkrat v dopoldanskih urah. Pozno popoldne, ko sem hotela potlačit ves shit in iti preko sebe... Me je na telefonu že čakalo sporočilo, ki se je glasilo: "Vsakič ko me kličeš, te slišim. Kako naj ti pomagam?"
A nazadnje je bilo čez mejo. "Ne odrivaj me, nekoč me boš odrinila predaleč", je dejal. In predaleč, je sedaj izven dosega moje roke. Tudi, če prisluhnem sebi, tudi, če dopustim notranjemu glasu, da dobi svoj razpon moči, je premalo. Vse možne rešitve, ki si jih lahko zamislim, niso prave. Niti ena ne vodi nazaj k času, ki je obstajal. Pravi ljudje tu, sedaj, za vedno, so redki. Zame so pravo bogatstvo, zato niti enega več, ne želim imeti v predalčku "Pozabljeno/Izgubljeno". Še posebej ne, če temu, ne morem dognati razloga in ne imeti možnosti diskutiranja in razčiščevanja. To je bil Veliki pok, ki me je pretresel. Vse vezi so se sesedle vase in zazevala je črna luknja, ki je pospravila vse, kar je kdaj obstajalo.
A nazadnje je bilo čez mejo. "Ne odrivaj me, nekoč me boš odrinila predaleč", je dejal. In predaleč, je sedaj izven dosega moje roke. Tudi, če prisluhnem sebi, tudi, če dopustim notranjemu glasu, da dobi svoj razpon moči, je premalo. Vse možne rešitve, ki si jih lahko zamislim, niso prave. Niti ena ne vodi nazaj k času, ki je obstajal. Pravi ljudje tu, sedaj, za vedno, so redki. Zame so pravo bogatstvo, zato niti enega več, ne želim imeti v predalčku "Pozabljeno/Izgubljeno". Še posebej ne, če temu, ne morem dognati razloga in ne imeti možnosti diskutiranja in razčiščevanja. To je bil Veliki pok, ki me je pretresel. Vse vezi so se sesedle vase in zazevala je črna luknja, ki je pospravila vse, kar je kdaj obstajalo.
A zgodba se ne konča tukaj. Moja podzavest in zavedne misli, dirjajo naprej. Nedokončane zadeve, se mi dostikrat pojavljajo v sanjah. Pojavljajo se mesta, ki jih poznam do potankosti, a niti pomotoma ne vem, kje sem. Rišejo se mi ljudje, ki jih dolgo ali že od nekdaj pozam, a jih v sanjah prvič vidim, ker so grozno popačeni; po osebnih lastnostih, postavi. Barve so žive, če ne drugega, so jasno prepoznavne, obrazi oseb so jasni, besede pa so razločne bolj kot v realnem življenju. Le celotna zgodba je vedno nejasna. Pojavljajo se neke vrste simbolov, znaki, v raznovrstnih oblikah, a ti so skopo zgovorni. Precej dvoumni, največkrat pa pretežki za razvozlat. Šele ko se določena situacija, začne odvijat, se ti simboli in znaki prevedejo v besede, dejanja; in to resnična! Verjamite mi, da ta občutek na lastni koži, ni prav nič prijeten! Še posebej, če te je nekaj opozarjalo na to.
To opisujem zato, ker so mi nazadnje, še ene(ok! dvoje!) žive sanje sporočale, da se morda, res nekaj kuha.
Ravno ta oseba s katero, je prekinjeno prijateljstvo, je skušala stopiti v stik z menoj. Dostop mu je bil onemogočen, s čigave strani, ne vem. Enkrat ga vidim v daljavi, njegovo postavo, v rdečem. Lasje so črni. Pogleda nikakor ne obrne, a razločno je slišen njegov glas. Drugič ga vidim v radiju enega metra, ne spregovori niti besede, obrača pa pogled name in jasno mu vidim v oči, ki so videti proseče, vendar tokrat je v zelenem, lasje pa so sivi. HM? V tretje, ko poskuša do mene, ne gre. Vidim ga odhajat, pred menoj pa se nariše miza, na njej majhen bel listek in črno nakracano sporočilce: "I hope it hit ya!"
To opisujem zato, ker so mi nazadnje, še ene(ok! dvoje!) žive sanje sporočale, da se morda, res nekaj kuha.
Ravno ta oseba s katero, je prekinjeno prijateljstvo, je skušala stopiti v stik z menoj. Dostop mu je bil onemogočen, s čigave strani, ne vem. Enkrat ga vidim v daljavi, njegovo postavo, v rdečem. Lasje so črni. Pogleda nikakor ne obrne, a razločno je slišen njegov glas. Drugič ga vidim v radiju enega metra, ne spregovori niti besede, obrača pa pogled name in jasno mu vidim v oči, ki so videti proseče, vendar tokrat je v zelenem, lasje pa so sivi. HM? V tretje, ko poskuša do mene, ne gre. Vidim ga odhajat, pred menoj pa se nariše miza, na njej majhen bel listek in črno nakracano sporočilce: "I hope it hit ya!"
Pet jedernatih besed, nimam pa ideje, kako naj si to razlagam in ne vem ali naj me to vznemirja. Vsekakor bom premlevala še dolgo, morda celo tudi toliko dolgo, dokler vsa stvar ne bo prešla v resnične dimenzije. Takrat bo vse jasno.
Mislim, da bo "temno snov" tista, ki bo odločilnega pomena. Dognati bo treba koliko je je, kajti od tu naprej bo razvidno, kakšen bo zaključek/usoda tega vesolja, ali se bo sesedlo samo vase ali se bo širilo naprej. Vsekakor pa sem pripravljena na vse eksplozije, "sončev veter", supernove, nevarne sesalke črne luknje, hitre komete, ki mi lahko švignejo mimo glave, vse za voljo, da se ta Planet-Prijateljstvo, vrne na svojo (normalno) obhodno pot ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar