Pred nekaj dekadami se je zgodilo ...
Pred nekaj dekadami so bila slovenska tla deležna velike migracije, vendar ni samo to razlog, da je današnja druga generacija tako velika. Še vedno so bile prisotne velike družine.
Govorim namreč o generacijah, ki so ugledale luč sveta med leti 1974 in 1982.
Ta množica zajema tudi mene, s tem, da se malenkostno razlikujem od ostalih.
Če v glavi opravite tisto osnovno funkcijo seštevanja, lahko hitro ugotovite, da so to že popolnoma zrele in odrasle osebe v svojih tridesetih, zadnji del pa se nezadržno bliža tridesetim.
Seveda ne morem mimo nekih klišejev, ki so močno prisotni med nami in družba jih bo le stežka predrugačila oz. zelo malo verjetno je, da jih sploh kdaj bo.
Tako je za žensko pomembno, da prvo ustvari kariero(seveda s šolanjem), nato partner(čeprav je navadno partner pred izobrazbo (you probably know what i mean) ...), za tem pa sledi ustvarjanje družine.
Marsikdo bi dejal, da to ni nič takega ali novega; in nesporno se strinjam, saj je to nekaj, skorajda, samoumevnega. Vse dokler, se vse to ne začne odvijati v tvoji bližini...
Ene izmed pomembnejših ljudi, so tudi punce, s katerimi sem dobro dekado gulila parket, stadion, Golovec, park in se spotikala ob črtah 6,25m. Še vedno smo v navezi, nekaterim pa se trenutno življenje obrača na glavo. No, saj je lep preobrat, a vseeno težek zalogaj. Nekatere so že nekaj mesecev/let ponosne matere, a tisto kar je meni spobudilo pisanje tega, pa so to dekleta, ki so name pustila najmočnejši vtis in so bile meni najbližje.
Ko sem izvedela za prvo, da s fantom pričakujeta naraščaj, me precej presunilo. A ker je vmes preteklo kar nekaj let, brez da bi ohranjali kako navezo, je bilo to novico dokaj lahko predelat in sprejet.
Naslednja je bila veliko hujša. Pravzaprav sem imela občutek kot da bi mi na glavo prihrumela in me zadela kanglica svinca. Ta vesela, prikupna in precej inteligentna blondinka nam je sporočila, da ju bo kmalu osrečil fantek. Vem, da gre življenje svojo pot in v večini smo si sami kreatorji, kakšna ta pot bo in kako se bo odvijala. Vseeno pa težko tej osebi dodam novo vlogo. V mojem file-u, je označena kot brihtna in delavna, zabavna in na momente dramatična, močna po duhu in še bolj na parketu. Sedaj moram ta file ažurirat. Vzeti ga moram iz čakalne vrste ter ga prestavit v popolnoma drug predal.
Ko sem se s tem nekako sprijaznila, zadevo precej razčlenila in obdelala, sem ji našla mesto, da se poleže, umiri. Kmalu za tem je sledila nova ...
Hja, pri tej situaciji, se mi dozdeva, da so se mi možgani izklopili in samo še telo je reagiralo. Pulz mi je naenkrat pospešil, zenice so se mi razširile, celo sinusi so se mi popolnoma sprostili. Oblila me je rdečica, z njo pa se je pojavil val vročine.
Ha, celo zapeklo me je v zatilju... Čemu vse to? No, ja. Tale druga dečva, mi je stala ob strani kar nekaj let. Nisve se razumeli samo na parketu, tudi v privatnem življenju je bilo vsega. Od neumosti do bodrenja, šaljenja do glasnega izražanja mnenj. Vse! Vzponi in padci v ljubezni, šoli in športu. To, je bilo šele težko! Samo ... Kaj pa 'čem. Tako je in jaz nimam nič pri tem, razen da jima izkažem vso veselje, ki ga premorem. Nekateri režisersko taktirko svoje poti, pošteno dobro vihtijo. Takim lahko, le salutiram v čast. Malo jih je, ki vedó kaj hočejo od življenja in kako bodo prišli do tega.
Torej... Nismo več mladi. Čas mineva, a kljub temu je edini, ki ostaja, nam pa žal ni dana ta možnost. Zato edino, kar lahko zapustimo za seboj, so naši potomci. Ne bom zanikala ali ovrgla, da si ljudi zapomnimo po tem kaj je bil in kaj je naredil v svojem času, a tista živa krvna linija priča bolj glasno. Samo tisti, ki jih človeštvo smatra za dovolj velike, uspejo priti v zgodovino, ko se piše. Vsi ostali smo na obrobju, minemo s časom... pa vseeno smo véliki.
Po rojstvu pa se normaliteta precej iztiri. Razen tega, da je treba poskrbeti, da bodo zadovoljene fiziološke potrebe, je treba paziti na psihološke, kar je veliko pogojeno z vzgojo in doživetim. Ni si pametno privoščiti spodrsljajev, kajti to lahko malo kepico, kasneje v življenju pošteno zaznamuje (verjamite mi, da predobro vem kaj govorim ...). Nikoli pa ne smemo pozabiti na ogromno količino ljubezni!!! Ne tisto bolano in sprijeno ali tisto, ki mislimo, da je to, ampak tisto, ki je brezpogojna in svobodna!
Kar nekaj razlogov obstaja, zaradi katerih se ženske odločijo za naraščaj. No, prvi vseznani slovenski, je seveda "ponesreči". (hm, kljub vsem razvitim metodam, ki jih poznamo)
Drugi enostavno pridejo do stadija, ko vedó, da so dovolj zreli in odgovorni za življenje nekoga drugega; torej ustvarijo družino. Spet tretji, se za to odločijo na hitro, ker jim sredstva več kot odobravajo.
Tu mi nekako zmanjka racionalnih razlogov, lahko pa brez zadržkov navedem neumne...
Tole sem izvedela iz prve roke. Zvečer se po naseljih sprehajajo punce, ki se svoji prijateljici pritožuje, kako ta bedna država nič ne da. No ... en del je resničen, kajne? A to je že višek svinjarije! V vozičku ima dveletnega mulca, v trebuh je napihnjena, fant je brezposeln (pa sej vemo kaj ...). Torej nihče ne dela, država pa mora dajat. Zakaj potem otroci, če jih ne moreš vzdrževat?!
Drugo sem sama videla. Štiri punce so prikolomastile v bližnji lokalček, da si seveda odpočijejo. Nič narobe s tem. Samo če ne bi bili zraven otroški vozički in skoraj polni vrečk z oblačili... Ko so se vsedle, je bilo vse bolj pomembno kot jokajoči dojenčki. Nov lip gloss, nova majčka, nova očala, nova ... Nič za malega. Nič. Niti steklenička Frutka ne. Torej se za otroka odločiš, da izražaš nek status?! Živo bitje je statusni simbol ??? Nabav si psa, p**** ti zelje grizla!!!
Grozno! Vam rečem! In to zelo mlade punce. Predvidevam, da so svojim mamam nasprotovale koliko resnično so odrasle .... Potem pa padejo na celi črti. Oh, what da hell. It's their life.
Ah ja... Žal je vsak sebi režiser. Ne morem nič pri tem.
Zaenkrat tudi ne morem nič pri tem, da bi se sama odločila za družino. Že že, da so podana strinjanja z obeh strani, a to je premalo. Veliko drugega je treba urediti in postaviti na noge.
A moja zadnja misel, gre vsem malčkom meni bližnjih punc; ne bi mogli izbrati boljših staršev!
To je za vse VAS; rojene in nerojene : Anže, Aljoša, Brina, Zoja, Neja, Stefan, Tijana, Jan, Ty, Gal, Mia, Timotej, Jakob, Matic&Klara, ...
To life
Pred nekaj dekadami so bila slovenska tla deležna velike migracije, vendar ni samo to razlog, da je današnja druga generacija tako velika. Še vedno so bile prisotne velike družine.
Govorim namreč o generacijah, ki so ugledale luč sveta med leti 1974 in 1982.
Ta množica zajema tudi mene, s tem, da se malenkostno razlikujem od ostalih.
Če v glavi opravite tisto osnovno funkcijo seštevanja, lahko hitro ugotovite, da so to že popolnoma zrele in odrasle osebe v svojih tridesetih, zadnji del pa se nezadržno bliža tridesetim.
Seveda ne morem mimo nekih klišejev, ki so močno prisotni med nami in družba jih bo le stežka predrugačila oz. zelo malo verjetno je, da jih sploh kdaj bo.
Tako je za žensko pomembno, da prvo ustvari kariero(seveda s šolanjem), nato partner(čeprav je navadno partner pred izobrazbo (you probably know what i mean) ...), za tem pa sledi ustvarjanje družine.
Marsikdo bi dejal, da to ni nič takega ali novega; in nesporno se strinjam, saj je to nekaj, skorajda, samoumevnega. Vse dokler, se vse to ne začne odvijati v tvoji bližini...
Ene izmed pomembnejših ljudi, so tudi punce, s katerimi sem dobro dekado gulila parket, stadion, Golovec, park in se spotikala ob črtah 6,25m. Še vedno smo v navezi, nekaterim pa se trenutno življenje obrača na glavo. No, saj je lep preobrat, a vseeno težek zalogaj. Nekatere so že nekaj mesecev/let ponosne matere, a tisto kar je meni spobudilo pisanje tega, pa so to dekleta, ki so name pustila najmočnejši vtis in so bile meni najbližje.
Ko sem izvedela za prvo, da s fantom pričakujeta naraščaj, me precej presunilo. A ker je vmes preteklo kar nekaj let, brez da bi ohranjali kako navezo, je bilo to novico dokaj lahko predelat in sprejet.
Naslednja je bila veliko hujša. Pravzaprav sem imela občutek kot da bi mi na glavo prihrumela in me zadela kanglica svinca. Ta vesela, prikupna in precej inteligentna blondinka nam je sporočila, da ju bo kmalu osrečil fantek. Vem, da gre življenje svojo pot in v večini smo si sami kreatorji, kakšna ta pot bo in kako se bo odvijala. Vseeno pa težko tej osebi dodam novo vlogo. V mojem file-u, je označena kot brihtna in delavna, zabavna in na momente dramatična, močna po duhu in še bolj na parketu. Sedaj moram ta file ažurirat. Vzeti ga moram iz čakalne vrste ter ga prestavit v popolnoma drug predal.
Ko sem se s tem nekako sprijaznila, zadevo precej razčlenila in obdelala, sem ji našla mesto, da se poleže, umiri. Kmalu za tem je sledila nova ...
Hja, pri tej situaciji, se mi dozdeva, da so se mi možgani izklopili in samo še telo je reagiralo. Pulz mi je naenkrat pospešil, zenice so se mi razširile, celo sinusi so se mi popolnoma sprostili. Oblila me je rdečica, z njo pa se je pojavil val vročine.
Ha, celo zapeklo me je v zatilju... Čemu vse to? No, ja. Tale druga dečva, mi je stala ob strani kar nekaj let. Nisve se razumeli samo na parketu, tudi v privatnem življenju je bilo vsega. Od neumosti do bodrenja, šaljenja do glasnega izražanja mnenj. Vse! Vzponi in padci v ljubezni, šoli in športu. To, je bilo šele težko! Samo ... Kaj pa 'čem. Tako je in jaz nimam nič pri tem, razen da jima izkažem vso veselje, ki ga premorem. Nekateri režisersko taktirko svoje poti, pošteno dobro vihtijo. Takim lahko, le salutiram v čast. Malo jih je, ki vedó kaj hočejo od življenja in kako bodo prišli do tega.
Torej... Nismo več mladi. Čas mineva, a kljub temu je edini, ki ostaja, nam pa žal ni dana ta možnost. Zato edino, kar lahko zapustimo za seboj, so naši potomci. Ne bom zanikala ali ovrgla, da si ljudi zapomnimo po tem kaj je bil in kaj je naredil v svojem času, a tista živa krvna linija priča bolj glasno. Samo tisti, ki jih človeštvo smatra za dovolj velike, uspejo priti v zgodovino, ko se piše. Vsi ostali smo na obrobju, minemo s časom... pa vseeno smo véliki.
Po rojstvu pa se normaliteta precej iztiri. Razen tega, da je treba poskrbeti, da bodo zadovoljene fiziološke potrebe, je treba paziti na psihološke, kar je veliko pogojeno z vzgojo in doživetim. Ni si pametno privoščiti spodrsljajev, kajti to lahko malo kepico, kasneje v življenju pošteno zaznamuje (verjamite mi, da predobro vem kaj govorim ...). Nikoli pa ne smemo pozabiti na ogromno količino ljubezni!!! Ne tisto bolano in sprijeno ali tisto, ki mislimo, da je to, ampak tisto, ki je brezpogojna in svobodna!
Kar nekaj razlogov obstaja, zaradi katerih se ženske odločijo za naraščaj. No, prvi vseznani slovenski, je seveda "ponesreči". (hm, kljub vsem razvitim metodam, ki jih poznamo)
Drugi enostavno pridejo do stadija, ko vedó, da so dovolj zreli in odgovorni za življenje nekoga drugega; torej ustvarijo družino. Spet tretji, se za to odločijo na hitro, ker jim sredstva več kot odobravajo.
Tu mi nekako zmanjka racionalnih razlogov, lahko pa brez zadržkov navedem neumne...
Tole sem izvedela iz prve roke. Zvečer se po naseljih sprehajajo punce, ki se svoji prijateljici pritožuje, kako ta bedna država nič ne da. No ... en del je resničen, kajne? A to je že višek svinjarije! V vozičku ima dveletnega mulca, v trebuh je napihnjena, fant je brezposeln (pa sej vemo kaj ...). Torej nihče ne dela, država pa mora dajat. Zakaj potem otroci, če jih ne moreš vzdrževat?!
Drugo sem sama videla. Štiri punce so prikolomastile v bližnji lokalček, da si seveda odpočijejo. Nič narobe s tem. Samo če ne bi bili zraven otroški vozički in skoraj polni vrečk z oblačili... Ko so se vsedle, je bilo vse bolj pomembno kot jokajoči dojenčki. Nov lip gloss, nova majčka, nova očala, nova ... Nič za malega. Nič. Niti steklenička Frutka ne. Torej se za otroka odločiš, da izražaš nek status?! Živo bitje je statusni simbol ??? Nabav si psa, p**** ti zelje grizla!!!
Grozno! Vam rečem! In to zelo mlade punce. Predvidevam, da so svojim mamam nasprotovale koliko resnično so odrasle .... Potem pa padejo na celi črti. Oh, what da hell. It's their life.
Ah ja... Žal je vsak sebi režiser. Ne morem nič pri tem.
Zaenkrat tudi ne morem nič pri tem, da bi se sama odločila za družino. Že že, da so podana strinjanja z obeh strani, a to je premalo. Veliko drugega je treba urediti in postaviti na noge.
A moja zadnja misel, gre vsem malčkom meni bližnjih punc; ne bi mogli izbrati boljših staršev!
To je za vse VAS; rojene in nerojene : Anže, Aljoša, Brina, Zoja, Neja, Stefan, Tijana, Jan, Ty, Gal, Mia, Timotej, Jakob, Matic&Klara, ...
To life
Ni komentarjev:
Objavite komentar