Bela rokavička

...ne ne, ni tista medicinska iz lateksa. Niti morda kaka izgubljena in volnena iz kolekcije Gucci.
Ampak tista... Za golf. Saj veste, tisti "šport", na prostrani, lepo pokošeni trati...
No, dobro, ampak kaj ima golf zdaj pri tem? Ha, nič lažjega kot to... Get in the cart...

Today's destination - The world of golf. Kakšen je to šport in, ali se mu lahko sploh reče šport? Kdo so ti ljudje, ki se rekreativno ali profesionalno ukvarjajo s tem športom? (...in od kje vam, da bi golf moral čimprej postati olimpijska panoga?!?!)

Če se malenkostno ozrem po zgodovini, so bili ljudje kar pošteno inovativni, kar se tiče področja merjenja moči ali fizične aktivnosti, nasplošno.
In potem se je našel nekdo, ki si je izmislil briljanten šport... Hej, poglejte mojo idejo o športu! Udariš žogico in gre v luknjo! O, torej misliš nekaj podobnega kot je biljard? Ma neeeee!! Kakšen biljrad?!! Sploh pa ne z ravno palico! Z manjšo, precej bolj komplicirano palico! Udariš žogico ter jo pošlješ v luknjo. Aja, torej misliš nekako tako kot je kroket? Ma, kakšen kroket!!! J**** kroket! Ne, luknjo postaviš na stotine metrov stran! Mhm... Potem torej, nekako tako kot je bowling? Tudi slučajno, NE!!! Na poti do luknje namestiš preklemansko veliko ovir... kot so drevesa, grmovje, visoka trava, da lahko žogico po enem samem udarcu hitro zgubiš. In, potem se jo nameniš iskat in divje in divje sekaš po travi s palico... Vsakič ko zgrešiš, se ti zazdi, da te bo kap zadela. Heej!! Sej res!! Dajmo udarce poimenovat "stroke"! ...Itak z vsakim naslednjim čutiš, da boš glih kar 'crknu'. Vsekakor pa ti ne uide možnost, da boš "handicap-iran". Ampak hej! Počakajte, sledi še najbolj briljanten del! Ojoj, tole bo pa zabavno...
Čisto na koncu, ko si že popolnoma brez živcev, tam se bo teren poravnal in te bo nezadržno vabil, opremili ga bomo z zastavico, da ti bo iz daljave vlivala upanje...
Ampak! Pred tem bomo namestili ribnik ali kak bazenček ter otok mivke, da ti še čisto malo nakrivi živce in pamet! Haha, lahko samega sebe prej zakoplješ v pesek, preden ti jo uspe najti! Udarjaj kolikor hočeš, ha-ha!
A tako? Vendar, čez to preizkušnjo gremo samo enkrat, kajne? Ni govora!!!! Preklemanskih-osmenajst-krat!!!!


Tako, voila!!! Pa imate šport! Pravi testosteronski-mačistično-moško-moški šport. A ne? ...Hja, pa ne me zaje***** !?! Za ta šport, lahko navlečeš nase stvari, v katerih izgledaš kot zvodnik pa še vedno ne bo nobeden obrnil oči za tabo! (and what da f**k is up with that Burlington pattern and stiff collar?!) Haha!!! Saj bi se še slepemu homoseksualcu zmešalo in bi se zdrznil: "Ej stari! A se ti ne zdi, da 'maš preveč kričeče zadeve na seb'? Sej nismo na shodu! Ja halo? Na čem pa si ti???"
Pf! Še tisti aligatorčki na puloverjih si mislijo "kreten" ...


Okej okej! Dajmo se malo zresnit! Dovolj neumnosti in nesramnosti. To je zelo napeta igra in terja veliko motorike, preudarnosti, trezno glavo... Udariš žogico, pogledaš za njo in si zaščitiš oči pred soncem, čeprav imaš kapo s ščitom, že na glavi. Res... to je preveč napeto. Ta naelektrenost se prenaša vzrak in vzdušje... Užgeš žog'co-in se vsedeš v avtomobilček, se odpelješ do nje... Užgeš žog'co-in se vsedeš v avtomobilček, se odpelješ do nje... UUf... Please stop it! I can't take it no more... Ali bi bilo morda komu čudno, če povem, da se pojavljajo bolečine mišic??? (pa od kje hudiča?!)
Res. Neverjetno, vam povem. Si predstavljate, kako zvenijo komentatorji? Ko sključeno ždi ob igrišču, mikrofon pa strastno stiska k sebi, da tudi slučajno, ne bi bilo preglasno! ˝Trenutno se nahajamo na šesti luknji. Vodilni je še vedno v istem položaju. Ali lahko prosim, da ste tiho? Rad bi slišal travo rasti... " Grrrrrrr! Kako senzacionalno!
Si lahko zamislite mehiške nogometne komentatorje, na tem mestu(pa magar samo enkrat)?!
Prepoten iz vseh možnih por in z rokami v laseh, ker bi si jih najraje populil?
"Evo, končno pričakovani udarec, kotali se, kotali se ...IN?! ...IN ...Hooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooole!!!


Pa komu je to pravzaprav namenjeno? Mladim skorajda, da ne. Je preklemansko drag spaß(razen če...) in poleg tega, še veliko več narekuje, česa ne smeš in kako se je potrebno obnašati. In kdo-za-vraga, se je domislil, da je za to, potreben papir, preden lahko sploh stopiš na igrišče? Okej, razumem, želiš imeti pištolo - da! Rabiš papir (no, vsaj uradno)! Ampak zato, da lahko klestiš in udrihaš po žogicah?!?! That's just sick...
Gremo dalje. Starejši. Predvsem tisti, ki so v svoji četrti ali peti dekadi. Je to zapravljanje prostega časa? Beg iz vsakdana? Predebela denarnica in sam pri sebi ne moreš ugotoviti, kaj bi te morda zanimalo in se enostavno vdaš mnenju prijatelja? In potem, ne le vse, tudi sebe prepričuješ, da je to tvoja strast in ljubezen? HM... Tu, sta samo dve možnosti: ali vzljubiš ali pa nikoli ne boš maral. Vmesne variante ni.
Kaj pa seniorji? Hja, to je pa zadnji stadij politično-kulturne pripadnosti, konzervativnosti, bedastih mišljenj(ha, sej ne da se pritožujem, ampak ženske, nekje, še vedno nimajo dostopa). Hm, da ne pozabim na zdolgočasenost, arogantnost. In tista preklemanska sofisticiranost. Vse bi/bodo naredili, da to ostane "graščina dominantnih". Nekako jim je to uspevalo... Dokler se ni prikazal Eldrick Tont... SHAZAAAII!!!
Yes, welcome to Country club...

Kaj delaš? Listkam!

Jezik kot orodje komunikacije med ljudmi, je živa stvar. Diha, raste, se spreminja, ... Ljudje smo tisti, ki mu dajemo utrip in dušo. Večja kot je dopustljivost in permiabilnost za nove izraze, bolj močen je(bo) jezik ter več možnosti bo imel za preživetje. In ne samo za preživetje, tudi za dvig na višji nivo. Kodifikacija jezika poteka nekako linearno z dejanskim svetom komuniciranja in sporočanja. No, mogoče nekoliko počasneje, a vseeno.

Tako na vsake toliko časa naletim na nek nov izraz. Ha, nekateri so mi prav "štorasti", spet drugi smešni. Vsekakor pa zelo dobrodošli, kajti krepijo narodno samozavest in utrjujejo prepoznavnost.(ampak halo! popačenke nemških/angleških glagolov/samostalnikov, ne štejejo!)

No, tako sva se nekega dne s prijateljico sprehajale po centru. Kovinski konjiček je počival na Trgu francoske revolucije. Pogovor je prekinil njen piskajoč telefon(pa sej bi bl'o čudn' če ne bi, ...), tako sem nadaljevanje spravila v misli, da bom kasneje vedela, kje nadaljevati. "O čao!", se je slišalo. "Kje si ti izgubljena duša? Kaj delaš? ... Aha, glih listkaš! Uuu, eni bodo spet jezni ..."

Rewind!!! Kaj si rekla? Listkaš? Listkaš??? Ha, kaj pa je to? NO, saj nisem tako kratke pameti; je bilo precej enostavno ugotoviti, da se pogovarja z "varuhinjo reda in miru" ter da dežujejo kazni. Ampak...
Vrnimo se nazaj k besedi listkati. Beseda označuje dejanje, ki ga enostavno lahko označimo kot prekršek. Biti v prekršku. Torej, lahko jo poimenujemo kot glagol ali povedek(kot stavčni člen), ki v stavku sporoča ali izraža dejanje, stanje, dogajanje ali zaznavanje. Kaj delaš? Listkam. Po spolu je seveda nevtralen in spregamo ga enako za vse tri spole. (čeprav ono ne vem, kako listka). Torej jaz listkam, ti listkaš, on/ona/ono listka. (sej, dvojine in množine še niste pozabili, kajne??). Žal, mu ne najdem opisnega deležnika na -l, lahko pa najdem deležje na -č- listkajoč (opa! tudi listkajoč-a, kar je že deležnik na -a). Primer: Listkajoč med pločevino, je stal mestni redar. Z določanjem oblike(časa), ne bo problema: (sem bil listkal?), sem listkal, listkam, bom listkal. J'žšna! Sej tujcu se lahko zmeša ... A pojdimo dalje-nisem še konec z določanjem (dolgočasnih)glagolskih prvin. Mislim, da sem pri naklonu. Eeem, povedni-želelni-pogojni. Aja, pa velelni! Mah, pustimo to! Ne. Vseeno. Poskusimo enega - "Če bi imela krajšo majčko, me policist, ne bi olistkal." (ha! to si lah' privoščim, ker sploh ne vozim. HA!). Način. Ok, slovenščina je bolj toga s pasivom; če je le najmanjša možnost, da se stvar lahko napiše(izreče) v aktivu(tvorniku), naj se. (razen, če želite zveneti odvetniško, potem kar!). Trpnik(jao!) se zanemarja. Je nezaželjen. Kako bi pa to zvenelo? Ali je morda bil olistkan/polistkan? AAA! Glagol ne zdrži več kot tak, potrebne so predpone. Kaj pa glagolski vid? Ok! Sej ne govorim kitajsko! Kaj delam? Kaj storim? Eden je trajajoč, drugi zaključen (trajanje, namreč). Torej, dovršni se malenkostno spremeni - zlistkam, polistkam, nalistkam, oblistkam; potrebno mu je dodajat predloge... In kot je iz tega razvidno, je glagol tudi tranzitiven (dejanje prehaja z osebe na predmet).(uporabimo vprašalnico koga? česa?). Primer: Policist je polistkal vse prehitre voznike. Kakemu tujcu, se najbrž že meša ...
Pa poglejmo, kaj pravijo uradni zapisi.
SSKJ (slovar slovenskega knjižnega jezika), o tem pojma nima; ni še slišal za to. No ja, res je, da te zadeve nekoliko zamujajo, pa tudi v trenutku, ko izidejo, so že zastarele. Za Pravopis, blage nimam, kaj pravi, ker ga nimam. (hm?). Ok, pojdimo dalje. Spletni SSKJ, naravnost z Inštituta za slovenski jezik-v bazi podatkov, ni mogoče zaslediti kaj takega. Tudi dr. Google, o tem še ni slišal. Dalje. Naslednji je Vsemogočni korpus slovenskega jezika-FIDAplus. Nemogoče! Tale zadev'ca, ga sicer najde in uporablja podoben kontekst kot sem ga jaz uporabila. Naveden je en samcat primer (konkordance, that's the s**t) (sej sem imela v mislih spot, joooj no!), torej to pomeni, da je beseda že obeležena, a je preredka in v vsesplošni rabi je tuja in še nima teže na pomenu in rabi. Kljub enemu primeru, ne moremo trditi, da gre za "zaresno" besedo. Ok, res je, da se tale glagol uporablja, predvsem v neki zaprti skupini ljudi, ki jih med seboj povezuje -recimo- poklic... Logično, a ne? Kdo so ti ljudje, potlej? Mestni redarji? Policisti? Oprostite! Varuhi reda in miru? Podizvajalci državne oblasti? Prodajalci v salonih, ki eden drugega opominjajo, da naj si listkajo? Ali ni ta glagol, pravzaprav, sinonim za že obstoječi glagol? Mislim, da se imenuje o-g-l-o-b-i-t-i oz. v drugem primeru cela besedna zveza "dej stari, dej da ne boš pozabu". Kako potem? Smo zamenjali glagol, ker je bil pretežek? Zapleten za izgovorjavo? Ma ne pretiravajmo... Kaj pa potem? HA! Skrbijo ti ljudje za rast in razvoj slovenskega (knjižnega)jezika? Pa kaj še! Več kot nastop arogantne ljubljanščine, ne premorejo-in pri tem tud' vztrajam pa pika(sej morda, je vmes tudi kak' prleški jezik...). (ok... sej ne vsi).
V glavnem. Tale beseda je pricurljala od nekod, prišla na uho novinarju, saj je bila uporabljena v dnevnem časopisju. To pomeni, da bo kmalu tudi "uzakonjena". Lahko jo bomo svobodno rabili(in izrabljali), opisovali določeno stanje, dogajanje, ... Drugih neumnosti, si sedaj raje, ne bom izmišljevala...

Torej, če vidite kak bel avtomobil z modro črto ali kak pick-up-truck, na katerem piše "intervencija", to pomeni, da ti organi niso samo na delu, temveč, da tudi listkajo! In ravno tako, sem pritegnila pozornost, ko sem prijateljici dejala, da vidim neko "Rdečo Kapico", ki listka, ravno na Trgu francoske revolucije... (malo pred tem, se je mojemu smehu čudila).
...ha, kdo ve, koliko jih bo danes listkalo. Ja ti šment! Saj sem se že zalistkala...

Veliki pok

Veliki pok je marsikomu poznan kot pojem, ki označuje začetek vsega, tudi časa. Dva osnovna delca sta s trkom vdihnila življenje galaksijam, zvezdam, planetom,... In črnim luknjam, ki pogoltnejo vse... Prav vse. Bear with me ...

Ta veliki pok nima opraviti prav nič s tem.
Pred časom sem bila deležna spoznati človeka, ki je meni vdahnil življenje. Bil je prav navaden povprečnež... za povprečne ljudi. Kot kaže, jaz sama ne spadam v skupino povprčnežev, tako sem se zapletla z njim.
Že prvi pogovor je podal oviro in temu primerno sem tudi jaz začela graditi zidove, ki bi mu še Kitajski zavidal, kaj šele kak Hadrijanov.
Mislila sem da so to pravljice, da ljudje govorijo o tem, da še vedno obstajajo nevidne in neobčutne vezi, ki nas povezujejo, s katerimi se lažje najdemo. Vezi, ki nas polnejo z višjo stopnjo duhá, razumevanjem, ljubeznijo; brezpogojno in svobodno ljubeznijo. Ravno to je splavalo na plano.

Enostavno je začutil, da v meni vre gnev, bes, razočaranje, sovražnost do ljudi in najslabše-sovražnost do samega sebe. Ne biti sposoben, ljubiti samega sebe in druge. V pravem pomenu besede.
Nisem bila pripravljena spustiti svojega varovalnega oblačka pa naj bo kar hoče. Ni šans, ne pride v poštev! Upirala sem se na vse pretege, kakor je šlo. Do zadnjega atoma moči. Kaj kmalu, je ta moč upora začela izgibljati in tehtnica se je prevesila k njemu v prid. Izgubila sem. Skorajda ponižujoče, sem morala priznati poraz. Veliki zid je padel in vdirati so začele nove besede, nove misli, nova obzorja. Meje (po)znanega so premaknile, odprati so se začele nove smernice. Sprva je bilo grozno boleče. Soočala sem se sama s seboj, a je bil vedno v ozadju. Čuječe me je ščitil, vodil ter mi vlival energije potrebne za to misijo. Moja lastna nerazumljivost in nedojemanje sta hotela da odneham, prekinem vsakršno povezavo, ker se mi je momente dozdevalo, da me ponižuje in žali. Vendar je celotna zadeva začela dobivati jasno, pravo podobo. Koščki so se povezali, meglice so se razblinile, naenkrat sem zadihala s celimi pljuči. Vsa smrtno škodljiva(moja) nastrojenost, se je prelevila v razumevanje, zaupanje. Zaupanje v ljudi, in da so kdaj lahko tudi prijazni in dobro namerni. Pravzaprav se je rodilo nerazdružljivo prijateljstvo. Svet je ponovno utripal, pogled se mi je razjasnil, duša pa se je polnila s vsakim dnevom bolj in bolj. Strah je izginil in zamenjalo ga je upanje. Upanje na uspeh, na boljši jutri.
Pot je je šla tudi skozi nočno življenje, kjer je bilo tudi lažje kaj dognati. Občutek je postajal lagoden in osvobajujoč, tako sem tudi sama primaknila, kako pametno, ki je njemu pripomogla v svetu zmešnjav, saj je včasih težko videti celotno stvar samo skozi svoje oči.

Seveda bi bilo malo preveč pravljično, če bi rekla, da se spori in nestrinjanja niso vrstila. Seveda so se! Fjjjuuu, kako zabavno, se je bilo šele s tem spopadat! ...Samo nisem smela pozabiti, da moram prisluhnit srcu in sebu, takrat so se vedno našle sprave. Vedno. In vsak tak korak, je prijateljsko vezo le krepil. Takrat so bili postavljeni temelji, ki jih naj ne bi bilo moč izruvati pa naj divja vihar, kakršen hoče. Nekoč, v neki periodi, ko sva bila na bojni nogi, sem si zaželela večera v domačem lokalu, kjer bi mu lahko zaupala svoje strahove, ki so me napadali in kako naj se lotim te poti. Vsaj, da bi vedla, da je nekdo v moji senci pa četudi ne stori ničesar. Dovolj bi bilo. Ta misel, se mi je porodila enkrat v dopoldanskih urah. Pozno popoldne, ko sem hotela potlačit ves shit in iti preko sebe... Me je na telefonu že čakalo sporočilo, ki se je glasilo: "Vsakič ko me kličeš, te slišim. Kako naj ti pomagam?"
A nazadnje je bilo čez mejo. "Ne odrivaj me, nekoč me boš odrinila predaleč", je dejal. In predaleč, je sedaj izven dosega moje roke. Tudi, če prisluhnem sebi, tudi, če dopustim notranjemu glasu, da dobi svoj razpon moči, je premalo. Vse možne rešitve, ki si jih lahko zamislim, niso prave. Niti ena ne vodi nazaj k času, ki je obstajal. Pravi ljudje tu, sedaj, za vedno, so redki. Zame so pravo bogatstvo, zato niti enega več, ne želim imeti v predalčku "Pozabljeno/Izgubljeno". Še posebej ne, če temu, ne morem dognati razloga in ne imeti možnosti diskutiranja in razčiščevanja. To je bil Veliki pok, ki me je pretresel. Vse vezi so se sesedle vase in zazevala je črna luknja, ki je pospravila vse, kar je kdaj obstajalo.

A zgodba se ne konča tukaj. Moja podzavest in zavedne misli, dirjajo naprej. Nedokončane zadeve, se mi dostikrat pojavljajo v sanjah. Pojavljajo se mesta, ki jih poznam do potankosti, a niti pomotoma ne vem, kje sem. Rišejo se mi ljudje, ki jih dolgo ali že od nekdaj pozam, a jih v sanjah prvič vidim, ker so grozno popačeni; po osebnih lastnostih, postavi. Barve so žive, če ne drugega, so jasno prepoznavne, obrazi oseb so jasni, besede pa so razločne bolj kot v realnem življenju. Le celotna zgodba je vedno nejasna. Pojavljajo se neke vrste simbolov, znaki, v raznovrstnih oblikah, a ti so skopo zgovorni. Precej dvoumni, največkrat pa pretežki za razvozlat. Šele ko se določena situacija, začne odvijat, se ti simboli in znaki prevedejo v besede, dejanja; in to resnična! Verjamite mi, da ta občutek na lastni koži, ni prav nič prijeten! Še posebej, če te je nekaj opozarjalo na to.
To opisujem zato, ker so mi nazadnje, še ene(ok! dvoje!) žive sanje sporočale, da se morda, res nekaj kuha.
Ravno ta oseba s katero, je prekinjeno prijateljstvo, je skušala stopiti v stik z menoj. Dostop mu je bil onemogočen, s čigave strani, ne vem. Enkrat ga vidim v daljavi, njegovo postavo, v rdečem. Lasje so črni. Pogleda nikakor ne obrne, a razločno je slišen njegov glas. Drugič ga vidim v radiju enega metra, ne spregovori niti besede, obrača pa pogled name in jasno mu vidim v oči, ki so videti proseče, vendar tokrat je v zelenem, lasje pa so sivi. HM? V tretje, ko poskuša do mene, ne gre. Vidim ga odhajat, pred menoj pa se nariše miza, na njej majhen bel listek in črno nakracano sporočilce: "I hope it hit ya!"

Pet jedernatih besed, nimam pa ideje, kako naj si to razlagam in ne vem ali naj me to vznemirja. Vsekakor bom premlevala še dolgo, morda celo tudi toliko dolgo, dokler vsa stvar ne bo prešla v resnične dimenzije. Takrat bo vse jasno.

Mislim, da bo "temno snov" tista, ki bo odločilnega pomena. Dognati bo treba koliko je je, kajti od tu naprej bo razvidno, kakšen bo zaključek/usoda tega vesolja, ali se bo sesedlo samo vase ali se bo širilo naprej. Vsekakor pa sem pripravljena na vse eksplozije, "sončev veter", supernove, nevarne sesalke črne luknje, hitre komete, ki mi lahko švignejo mimo glave, vse za voljo, da se ta Planet-Prijateljstvo, vrne na svojo (normalno) obhodno pot ...

Morje - ali kako gredo tri "kokoši" tja

Poletje zna zakuhati neverjetna stanja duha in misli; no, vsaj pri meni. Energija je ogromna, dogodivščine pa so tako ali tako na vsakem koraku.

Tako prekrasno poletno sončno jutro, mi prvo našopa hrepeneje po obali. Morja že par let nisem videla, tako da je bila inteziteta še toliko večja. Sicer iz šale, a moja glavna trditev je postala, da v Sloveniji ne obstaja mesto z imenom Koper, kaj šele Portorož, Piran, ...

Postala sem provokativna do take mere, da sem bila malodane, neznosna. Alea iacta est oz. izvedba nuje, da se preveri ali res kje na tem našem prelestnem koščku zemlje stoji tabla in krasi okoliš z napisom "Koper". Med enim izmed popoldanskih kofetov v strogem Centru mesta Ljubljana, se nama je s prijateljico pridružila še ena. Med krmljanjem, sva ji razložile načrt za prihajajoči vikend in tako je duo postal trio.
Po dolgem večeru in kratki noči, sem se prebudila v še-eno-vroče-jutro. A kaj to meni mar - lahko bi bilo tudi 30° že zjutraj pa še vedno ne bi tarnala, dass es herrscht eine Affenhitze (hm, dolgoletni treningi na soncu so le bili dobri za nekaj...). In tako se je začela pot... Ma ja, saj vem, vsi jo poznamo! Novo je morda bilo le to, da ni bilo ne duha ne sluha o kaki gneči, na tem zloglasnem AC odseku. Po manj kot uri (ups!), sem ugledala znano pobočje, ki se strmo spušča k morju. AAAAA! Lepo je! Zeleno, ki se na koncu stika z modrim, v zraku težka meglica... in v Luki... se je groteskno smehljal napis "Slovenija je naša". Ts! Prekl******a predvolilna kampanja se je že začela!
Res je, da pijem kavo, ki je tako močna, da bi lahko mrtvega konja postavila pokonci (kaj 'čem, nizek pritisk), a zadišalo mi je po kavi. Prva misija je bila torej, najti spodoben kotiček, kjer bi lahko v miru poplaknile kofeinski napitek. Seveda ob obali, kajti moj mobilni tel./fotoaparat, je kar kričal: "Slike, slike!"
Zaspana kava je prerasla v velike načrte. Odpravile smo se proti Portorožu, poiskale prijetno senčko v znanem kompleksu(...ker sem jaz še vedno žarela od praženja na soncu dan prej) ter se pognale ugotavljat ali je laž ali je resnica, da celotno prebivalstvo trdi, da je morje slano in mokro. Hm, imajo prav... (nisem jim hotela verjeti na besedo, treba je bilo gnostično potrditi)
Vendar težave se začnó, šele tu. Ko smo že mislile, kako lepo lenoben dan se obeta, so to vročo tišino zmotili trije glasni ljubljančani. Vsak je imel v roki pločevinko "sweeter-erja" (to nas je "podučil" natakar v ljubljanskem baru), eden pa tudi prenosni radio-cd-predvajalec, ki je vrščeče proizvajal zvoke etno glasbe. No, saj vemó za katero zvrst gre, kajne?! Vodilni metroseksualec, je oblajal vsakega gosta, ki se je tam nahajal. In glej ga zlomka!!! K nam se namenil! In seveda lajat dalje... Pa punce gor, pa punce dol, pa od kod ste, a bi kej spile, a kej seksate... Exsqueeze me!? I beg your powder?! Ha, čas je bil za umik-umik na hladno, na "bitterer-ja" (tudi to nas je podučil natakar v ljubljanskem baru). ...Pa še tja se je naslikal. Tokrat samo dva. Show se je začel odvijat; le če bi kolegica malenkost prej ugotovila, da je fotoaparat bolj efektiven, če pritisneš tipko "power" in nastaviš na snemalni način... And let me present to you, LLoyd and Harry. Also known as Dumb and Dumber. Hm, če malo bolje pomislim, bi se prvotna lika Butec&Butec, požrla od zavisti, koliko sta ta dva bila eeem, mentally & intellectually challenged. Potrebno si je bilo izboriti nov prostor pod soncem, do večera je bilo treba zdržat (pa čeprav sem žarela že kot rdeč semafor).
Tako nam je uspelo najti svoj košček zabave. Imele smo celo svoj lasten foto-shooting (hilarious!). Trenutki so ujeti na spominsko kartico, dogodivščina pa je tako ali tako posneta v naših glavah (pa tud na fotiću). Za objavo ne garantiram.
Sonce se je prevesilo nizko na zahod, naša že utrujena telesa pa so bila željna obroka in poti domov.
Toyota celica je požirala prekinjeno belo črto, misli na kakšen način zaključiti prijeten dan pa so začele nastajati z enako hitrostjo. Še nekaj zaloge "Šrotovga zvarka", nekaj novih povabljencev, lepo stanovanjce v središču Ljubljane in večer je bil naréd.

Ah ja, ... prijetno je doživeti lepe trenutke (mladosti) s prijatelji. To je ena izmed stvari, ki dajejo vrednost in pomen, danemu času na Zemlji.

Do me!

May I? Can I? Shall I? When can I? ...

Potem mi je pa že skoraj zmanjkalo... Pravzaprav mi je, samo jaz sem še naprej vlekla kot, da imam asa v rokavu. Ne ne! Mene pa že ne bo nihče imel za tako lahkega norca! Še posebej ne, na tak opolzko-dvoumen način!

HA! Padla sem pa vseeno na celi črti...

A kaj čem? Saj to je tisto kar že dolgo iščem, kajne? Saj to je tisto, kar daje lepše barve temu že tako presivemu in črnemu svetu?

Saj to je tisto kar dušo napolni, krepi srce in jasni vid,... Prebuja čute in vrača Življenje. Ja, ljubezen je tudi ena tistih, ki je nujno potrebna za osebno rast in razrast, za preživetje. No ja, nekateri temu pojmu ne posvečajo veliko prostora in pozornosti, drugi pa smo naravnost... well, "suckers for Love".

Hja, tako nekako so zgledala začetna zapletanja. Grozno težko besedičenje in podajanje pikrih opazk kot pri ping-pongu. Sam vrhunec in zmaga je bilo posmehovanje, zraven sem si pa v glavi mislila, "kwa pa teb ni jasn". Žal pa tudi "nasprotnik". Višek "nesramnosti" so bile nabolj prijazne besede, kar si jih kdaj sploh lahko zaželiš. Sploh ne bom omenjala nočnih ekskurzij po Ljubljani... Po neki čudni formuli sma prišla do zdrave in zrele zveze. Pred kratkim je upihnila prvo svečko.

Vem, da ima marsikdo podobno dogodivščino, ki mu pocuza ves možen adrenalin, ki ga telo lahko ustvari, pozabiš kaj pomeni spat in jest in prijatelji te nenehno sprašujejo; "kaj zaboga neki je novga na tebi". "A ti sploh še kej ješ? A 'maš novo barvo las??". Vem, da ste tudi moški med to populacijo, sam-boh-ne-dej, da bi morda kdo to glasno priznal. Jao, Bože nedaj! Of course! That can make you less of a man! Za stališče žensk, se bom raje vzdržala odgovora, ker lahko škoduje mojemu ugledu... (haha, ta ni moja, jo je pa prikladno uporabit). Skratka, "scenarij in režija", sta na visokem nivoju; to se resnično ni nikomur za bat...

...Well, sometimes temper hits the ceiling, sometimes you hurt somebody's feelings... And somtimes you just wanna be and maybe there'll be three...

I shall fasten my seat-belt, cause it's gonna be bumpy ride...

We have a touch-down

pffffuuuu!
toliko so že vse začetne iztočnice zasedene in porabljene, da niti vem ne, kaj naj si jaz sposodim. Torej kaj? Greetings Earthlings, you'll be now reading one-more-my-way-blog?
Kdo pa je sploh tam zunaj? ...pravzaprav je čisto vseeno, tudi če nekaj časa slišim/poslušam samo svoj glas. Tako ali tako se moramo to (že!) enkrat naučiti.
Ampak važno, da je poletje...


In kako prijetno-pomembno-zgodovinski dan, si izberem za zavzemenje spletnega prostora!
Mislim, da danes vodenje svetovnih dogajanj prevzema moja rasa... eeemm...pač, gledam poševno. In če so me nekega dne(pred ufff... leti), oni sami, zamenjali za nekoga iz svoje države in skupnosti, potem je tale šala na moj račun, čisto na mestu.
V glavnem - danes se bodo vse neumnosti končale(dobra pravljica, kajne?). V Iranu bodo prenehali z bogatenjem urana, S. Koreja bo predala svoje orožje, v Tibetu se bo končalo nasilje,George-dablju-Bush bo uvidel (pa ja de! Stevie Wonder bi prej!), da je impreij spravil na kolena, cena sodčka nafte bo drastično padla in emisije izpuhov CO2 se bodo v momentu prepolovile, Radovan Karađić (izvinite! profesor Dabić!) se bo pokesal, "lipa njihova" bo predala gospodina Gotovino, šentviški predor se bo čudežno sam pozdravil . . . In svet bo od danes naprej in naslednje tri tedne, vreden biti tu. Samo še, če zdefiniram "biti tu" - kadar se uležete v svojo preljubo posteljo in trudno zaprete oči in odplavate v deželo Mižulino.

No, še malo pa se bom navadila . . .

Višje, hitreje, močnje...