Generacija Boom

Pred nekaj dekadami se je zgodilo ...

Pred nekaj dekadami so bila slovenska tla deležna velike migracije, vendar ni samo to razlog, da je današnja druga generacija tako velika. Še vedno so bile prisotne velike družine.

Govorim namreč o generacijah, ki so ugledale luč sveta med leti 1974 in 1982.

Ta množica zajema tudi mene, s tem, da se malenkostno razlikujem od ostalih.

Če v glavi opravite tisto osnovno funkcijo seštevanja, lahko hitro ugotovite, da so to že popolnoma zrele in odrasle osebe v svojih tridesetih, zadnji del pa se nezadržno bliža tridesetim.


Seveda ne morem mimo nekih klišejev, ki so močno prisotni med nami in družba jih bo le stežka predrugačila oz. zelo malo verjetno je, da jih sploh kdaj bo.

Tako je za žensko pomembno, da prvo ustvari kariero(seveda s šolanjem), nato partner(čeprav je navadno partner pred izobrazbo (you probably know what i mean) ...), za tem pa sledi ustvarjanje družine.


Marsikdo bi dejal, da to ni nič takega ali novega; in nesporno se strinjam, saj je to nekaj, skorajda, samoumevnega. Vse dokler, se vse to ne začne odvijati v tvoji bližini...


Ene izmed pomembnejših ljudi, so tudi punce, s katerimi sem dobro dekado gulila parket, stadion, Golovec, park in se spotikala ob črtah 6,25m. Še vedno smo v navezi, nekaterim pa se trenutno življenje obrača na glavo. No, saj je lep preobrat, a vseeno težek zalogaj. Nekatere so že nekaj mesecev/let ponosne matere, a tisto kar je meni spobudilo pisanje tega, pa so to dekleta, ki so name pustila najmočnejši vtis in so bile meni najbližje.

Ko sem izvedela za prvo, da s fantom pričakujeta naraščaj, me precej presunilo. A ker je vmes preteklo kar nekaj let, brez da bi ohranjali kako navezo, je bilo to novico dokaj lahko predelat in sprejet.

Naslednja je bila veliko hujša. Pravzaprav sem imela občutek kot da bi mi na glavo prihrumela in me zadela kanglica svinca. Ta vesela, prikupna in precej inteligentna blondinka nam je sporočila, da ju bo kmalu osrečil fantek. Vem, da gre življenje svojo pot in v večini smo si sami kreatorji, kakšna ta pot bo in kako se bo odvijala. Vseeno pa težko tej osebi dodam novo vlogo. V mojem file-u, je označena kot brihtna in delavna, zabavna in na momente dramatična, močna po duhu in še bolj na parketu. Sedaj moram ta file ažurirat. Vzeti ga moram iz čakalne vrste ter ga prestavit v popolnoma drug predal.

Ko sem se s tem nekako sprijaznila, zadevo precej razčlenila in obdelala, sem ji našla mesto, da se poleže, umiri. Kmalu za tem je sledila nova ...

Hja, pri tej situaciji, se mi dozdeva, da so se mi možgani izklopili in samo še telo je reagiralo. Pulz mi je naenkrat pospešil, zenice so se mi razširile, celo sinusi so se mi popolnoma sprostili. Oblila me je rdečica, z njo pa se je pojavil val vročine.

Ha, celo zapeklo me je v zatilju... Čemu vse to? No, ja. Tale druga dečva, mi je stala ob strani kar nekaj let. Nisve se razumeli samo na parketu, tudi v privatnem življenju je bilo vsega. Od neumosti do bodrenja, šaljenja do glasnega izražanja mnenj. Vse! Vzponi in padci v ljubezni, šoli in športu. To, je bilo šele težko! Samo ... Kaj pa 'čem. Tako je in jaz nimam nič pri tem, razen da jima izkažem vso veselje, ki ga premorem. Nekateri režisersko taktirko svoje poti, pošteno dobro vihtijo. Takim lahko, le salutiram v čast. Malo jih je, ki vedó kaj hočejo od življenja in kako bodo prišli do tega.


Torej... Nismo več mladi. Čas mineva, a kljub temu je edini, ki ostaja, nam pa žal ni dana ta možnost. Zato edino, kar lahko zapustimo za seboj, so naši potomci. Ne bom zanikala ali ovrgla, da si ljudi zapomnimo po tem kaj je bil in kaj je naredil v svojem času, a tista živa krvna linija priča bolj glasno. Samo tisti, ki jih človeštvo smatra za dovolj velike, uspejo priti v zgodovino, ko se piše. Vsi ostali smo na obrobju, minemo s časom... pa vseeno smo véliki.


Po rojstvu pa se normaliteta precej iztiri. Razen tega, da je treba poskrbeti, da bodo zadovoljene fiziološke potrebe, je treba paziti na psihološke, kar je veliko pogojeno z vzgojo in doživetim. Ni si pametno privoščiti spodrsljajev, kajti to lahko malo kepico, kasneje v življenju pošteno zaznamuje (verjamite mi, da predobro vem kaj govorim ...). Nikoli pa ne smemo pozabiti na ogromno količino ljubezni!!! Ne tisto bolano in sprijeno ali tisto, ki mislimo, da je to, ampak tisto, ki je brezpogojna in svobodna!


Kar nekaj razlogov obstaja, zaradi katerih se ženske odločijo za naraščaj. No, prvi vseznani slovenski, je seveda "ponesreči". (hm, kljub vsem razvitim metodam, ki jih poznamo)

Drugi enostavno pridejo do stadija, ko vedó, da so dovolj zreli in odgovorni za življenje nekoga drugega; torej ustvarijo družino. Spet tretji, se za to odločijo na hitro, ker jim sredstva več kot odobravajo.

Tu mi nekako zmanjka racionalnih razlogov, lahko pa brez zadržkov navedem neumne...

Tole sem izvedela iz prve roke. Zvečer se po naseljih sprehajajo punce, ki se svoji prijateljici pritožuje, kako ta bedna država nič ne da. No ... en del je resničen, kajne? A to je že višek svinjarije! V vozičku ima dveletnega mulca, v trebuh je napihnjena, fant je brezposeln (pa sej vemo kaj ...). Torej nihče ne dela, država pa mora dajat. Zakaj potem otroci, če jih ne moreš vzdrževat?!

Drugo sem sama videla. Štiri punce so prikolomastile v bližnji lokalček, da si seveda odpočijejo. Nič narobe s tem. Samo če ne bi bili zraven otroški vozički in skoraj polni vrečk z oblačili... Ko so se vsedle, je bilo vse bolj pomembno kot jokajoči dojenčki. Nov lip gloss, nova majčka, nova očala, nova ... Nič za malega. Nič. Niti steklenička Frutka ne. Torej se za otroka odločiš, da izražaš nek status?! Živo bitje je statusni simbol ??? Nabav si psa, p**** ti zelje grizla!!!

Grozno! Vam rečem! In to zelo mlade punce. Predvidevam, da so svojim mamam nasprotovale koliko resnično so odrasle .... Potem pa padejo na celi črti. Oh, what da hell. It's their life.



Ah ja... Žal je vsak sebi režiser. Ne morem nič pri tem.

Zaenkrat tudi ne morem nič pri tem, da bi se sama odločila za družino. Že že, da so podana strinjanja z obeh strani, a to je premalo. Veliko drugega je treba urediti in postaviti na noge.


A moja zadnja misel, gre vsem malčkom meni bližnjih punc; ne bi mogli izbrati boljših staršev!

To je za vse VAS; rojene in nerojene : Anže, Aljoša, Brina, Zoja, Neja, Stefan, Tijana, Jan, Ty, Gal, Mia, Timotej, Jakob, Matic&Klara, ...

To life

Manche Menschen ändern sich nie

Hmmm.... Sanja se mi ne, kje in kako naj začem tole zgodbico.

No ja, bom kar.

Tale bo še ena iz serije prijteljstvo. Dozdeva se mi, da bo potrebno nekatere stvari na novo definirati. Ali pa samo preklemansko dobro razmišljati, pa čeprav to skorajda nobeden ne počne, kadar se govori o prijateljih, kajti... to so, ja ljudje, za katere nimamo kančka dvoma. Ali pa bo potrebno pošteno dobro selekcionirat. Klasificirat.

In, če sem v eni izmed prejšnjih zgodb izražala bolečino, ki jo čutim, ker za enega mojega prijatelja ne obstajam več, bo tale zgodbica, njeno nasprotje. Če mi slučajno, ne bo uspelo izraziti najhujšega možnega zgražanja, se opravičujem.
I'm startin' to choak, it's been so long since I've spoke, but she can have the words right from my mouth! Nazadnje, ko sem preverila, se je svet še vedno vrtel po svoje ...


Kdo so prijatelji? Zakaj jih tako imenujemo in ali nam kdaj pomenijo celo več kot nekateri bližnji? Na podlagi česa določimo, komu bomo podelili ta naziv?

V prvi vrsti iščemo nekoga, ki je vreden zaupanja. Ta preklemanski svet, si vsak dan izmisli neko novo potegavščino, v katero te zna potegniti vrtinec skoruptiranih ljudi. Ampak ta vrlina ni edina. Iščemo kombinacijo nekoga, ki združuje odprtost, humorističnost, sproščenost. Nekoga, ki ga lahko pokličeš na kavo ali pa ob treh zjutraj, ko imaš problem ali enostavno želiš deliti vsakodnevna doživetja. Z nekom, ki se lahko veselo zabavaš in hkrati veš, da ko nastopijo hudi trenutki, da ne bo nikamor pobegnil. Tudi v naprotnem primeru - takrat, ko ne vidiš resnice in prave poti, da ti je ta nekdo ogledalo in luč. Pa čeprav so potrebne ostre besede in trdi prijemi. Vse za dobrobit.


Kaj pa ostale karakterne in značajske lastnosti? Iščemo nasprotje sebe, torej, kar nas privlači ali nekoga, ki je naravnan enako kot mi sami? Zase lahko odkrito trdim, da se nagibam ljudem, ki so precejšnje nasprotje meni, kajti to me dostikrat dopolnjuje. In več kot bom v družbi, kar je meni novo, pomeni to, da se lahko kaj hitro navzamem, ravno tega... kar pa... sploh ni slaba stvar(seveda, če ne gre za slabo stvar). Popolno nasprotje, ne pride v upoštev. S tem lahko shajam... samo z razdalje.

Kje je pa linija odpora? Kje je tista meja, ki nam jo možgani določajo, da nam nekdo ne paše? Kaj jo tvori? Morda so to zadeve, ki nam jih starši niso pokazali, zato nimamo razmevanja, tolerantnosti in sprejmemo kot antipatičen. Možno je seveda tudi, da v svojem času nismo naleteli na tak tip človeka in ga zato lahko tudi zavrnemo. Kaj pa percepcija sveta?! Ali bolje rečeno profil osebnosti egocentrik?! Torej, so določeni profili krivi, da nam vsa možna čutila začnó kričat v možgane STOP!!! Kakšen je pa reakcijski čas?! Teden? Mesec? Leto? Dobri dve leti??? Zakaj toliko počasi? Si morda v mislih še naprej dopovedujemo, da je samo tako in nič drugače??
Ali sem si ves čas, sama sebi sugerirala, da stvar ni taka kot izgleda? Da ni taka kot jo je bilo možno občutiti? Ne me je***, da sem se povrh vsega še slepila, zato, ker sem bila prepričana, da ni kančka dvoma o tem trdnem in brezmadežnem prijateljstvu???


Torej, v mojem življenju se trenutno najdejo ljudje, ki jim lahko mirno rečem prijatelj. Nekatere označujem drugače, kajti stopnja povezanosti in razumevanja, se hudo razlikuje od osebe do osebe. Zato tudi imamo ljudi z nazivi kolega(-ica)/znanec. Vse splošno pa ljudi spoštujem in enako dobivam nazaj. In to je možno, samo od ljudi, ki znajo ljubiti sebe, zato znajo spoštovati sebe in druge. Razlika je, če misliš da znaš, ...(ter v to želiš prepričati en k'p ljudi). Prijetno je (hm... tud zdravo), če veš, da nekomu lahko mirne duše zaupaš in ob tem veš, da lahko pričakuješ odgovor, ki bo namenjen tebi in izključno tebi v pomoč. Včasih se zgodi tudi, da slišim: "Ej, sorry, ampak resnično ne vem, kaj naj ti rečem." Pa dobro! Ne veš! Ne veš vedno vsega! Ni pomembno. Veliko bolj pomembno je, da si tu in iskren. To ima svojo težo in smisel.

Kako pa to zgleda, ko naletiš na egocentrika??? Well let me tell ya ...
Že sama beseda pomeni, da je vso središče pri eni sami personi. Vse, kar v današnjem svetu obstaja, vse se steka in kroži samo zaradi enega prenapihnjenega ega. Ha, ego, ki je doživel neke travme v poznem otroštvu ali zgodnji adolescenci(predvidevam!), posledice pa se kažejo šele v pozni adolescenci. Torej privih pet let življenja, je bilo brezoblično, pusto in nove situacije, v katerih se je znašel ta ego, jim ni bil kos, zato se bo do konca življenja boril z mlini na veter. Torej, kontroliraš potek dogodkov drugih, nekatere si lastiš, zmišljuješ si nenormalne pogoje za vse, vsi poznajo le tebe, zato so srečni in samo tvoje mnenje šteje, čeprav je zastavljeno samo za tvojo rit. Pri takem primerku, bi si še gospod Freud zmedeno pogladil lase in si misli "There are some issues..."
Dajmo vpogledat, še v nekaj detajlov.
Če se slučajno ne javiš takrat, ko ti ta persona to reče, lahko računaš, da boš slišal grozovite stvari o sebi. Hm. Najprej ti pade na misel, da si morda res grozna oseba, ker si tako ravnal in začneš iskati rešitev, ki bi popravila situacijo. Vse dokler ne opaziš, da se tudi drugi v družbi soočajo s podobno ugotovitvijo. Namreč, nekega dne, ko je tekel ležeren pogovor ob kavi, je neka druga prijateljica na svojo izpoved, doživela: "Joj danes sem pa tako utrujena pa povrhu vsega še jezna nase, ker stvar ni bila tako izpeljana kot bi morala biti." Ko sem ji želela vzpodbudno odgovoriti, me je prehitela odrezavost: "Ej, a veš, da me un danes ni klicu."
WTF ?!?!?!?!?! Kako rahločuten in zaverovan vase moraš biti, da si zmožen reči kaj takega? Pa kje hudiča sediš? Na vrhu sveta?!?!
In kako lahko spljuvaš nekoga drugega, ko zavrne domenjeno, ker mu je počitek ljubši, pravzaprav bolj potreben?! Oziroma, si premisliš, ker te čakajo obveznosti, nato pa za hrbtom slišiš, da si hinavski in tečen in zoprn in svinja po vrhu??? "Vr'n mi kanglco pa lopatko, s tabo se ne bom več igral!" Takrat, ko se njemu zahoče je treba letet, če ne si zopet svinja.
In kaj zaboga ti daje pravico posegat v neko novo nastajajoče razmerje, in ljudi označit(and if you don't wanna be judged, why da fuck are you the most judgemental there is?) kot lažnjivce! Mislim, da vsak pri sebi ugotavlja, kaj se mu dogaja in bo izpeljal zadevo na svoj način pa magari prikrito. Zaradi tega ti še vedno ne pripade naziv lažnjivec.
Ali mislite, da imam še kako cvetko??? ... Žal je, ja.
V družbi teče pogovor o raznih stvareh, največ pa je seveda smeha. Nihče ni pomemben, vsak doda svoj košček smeha. Naenkrat se vmes zasliši začetek stavka "Jaz ..." . Popolnoma izven konteksta. Hja no, ne preostane ti drugega kot da onemiš, čudno pogledaš in nadaljuješ klepet. Še bolj kruta varianta je, ko ta določena persona kotrolira potek dogodkov pri drugih. S kom smeš prijateljevat, kaj smeš početi, kdaj moraš in da ne govorim, da je celoten svet rešen samo zaradi ene samcate persone. THAT'S JUST SICK!!!
In ta najbolj sočna - spraviš se na nekoga in ne izpustiš kot pitt bull ne bi. Recimo, da se je temu človeku uspelo z lahkoto rešiti, kajti zanj je bil to le navidezen prijem, se drugi odloči, da bo postavil zid in izbrisal vse možne načine kontaktiranja, nato pa po vseh ovinkih išče pot nazaj, zraven pa preklinja, tlači druge v svinjarijo in si samozavestno misli "Me boš že še iskal..." . Hm. Samozavest, serijsko. Pa to še zdaleč ni oglas ...

Kaj naj na koncu tega vsega, rečem? Saj ne vem. Morala bom začeti bolje ocenjevati ljudi in se ne zapletati z nekom, ki meji na blaznost. Nekoč sem se pritoževala nad arogantneži, egoisti in narcisoidnimi ljudmi, tudi zahrbtneži(pa to ne tistimi, ki ti samo pristopijo vedno izza hrbta). Trenutno mi takšni ljudje, ne pomenijo večjega problema ali izgube energije. Vseeno pa sem upala, da bodo zadeve začele teči v drugo, boljšo smer. In bo sprememba občutna. Torej, da bo prepričanje, ki sem si ga zastavila v glavi, dobilo realne dimenzije oz. da bo sploh nazaj obveljalo. Žal nič od tega. Ko se gmota, enkrat začne valiti po hribu navzdol ...
Ampak, ena dobra stvar, se je le izcimila iz tega... Nastalo je novo poznanstvo in na podlagi dobrega razumevanja, je na dobri poti do trdnega prijateljstva.
To je vredno truda. To je smisel.

Aber, ... Manche Menschen ändern sich nie.