sobota, 9. avgust 2008

Morje - ali kako gredo tri "kokoši" tja

Poletje zna zakuhati neverjetna stanja duha in misli; no, vsaj pri meni. Energija je ogromna, dogodivščine pa so tako ali tako na vsakem koraku.


Tako prekrasno poletno sončno jutro, mi prvo našopa hrepeneje po obali. Morja že par let nisem videla, tako da je bila inteziteta še toliko večja. Sicer iz šale, a moja glavna trditev je postala, da v Sloveniji ne obstaja mesto z imenom Koper, kaj šele Portorož, Piran, ...

Postala sem provokativna do take mere, da sem bila malodane, neznosna. Alea iacta est oz. izvedba nuje, da se preveri ali res kje na tem našem prelestnem koščku zemlje stoji tabla in krasi okoliš z napisom "Koper". Med enim izmed popoldanskih kofetov v strogem Centru mesta Ljubljana, se nama je s prijateljico pridružila še ena. Med krmljanjem, sva ji razložile načrt za prihajajoči vikend in tako je duo postal trio.
Po dolgem večeru in kratki noči, sem se prebudila v še-eno-vroče-jutro. A kaj to meni mar - lahko bi bilo tudi 30° že zjutraj pa še vedno ne bi tarnala, dass es herrscht eine Affenhitze (hm, dolgoletni treningi na soncu so le bili dobri za nekaj...). In tako se je začela pot... Ma ja, saj vem, vsi jo poznamo! Novo je morda bilo le to, da ni bilo ne duha ne sluha o kaki gneči, na tem zloglasnem AC odseku. Po manj kot uri (ups!), sem ugledala znano pobočje, ki se strmo spušča k morju. AAAAA! Lepo je! Zeleno, ki se na koncu stika z modrim, v zraku težka meglica... in v Luki... se je groteskno smehljal napis "Slovenija je naša". Ts! Prekl******a predvolilna kampanja se je že začela!
Res je, da pijem kavo, ki je tako močna, da bi lahko mrtvega konja postavila pokonci (kaj 'čem, nizek pritisk), a zadišalo mi je po kavi. Prva misija je bila torej, najti spodoben kotiček, kjer bi lahko v miru poplaknile kofeinski napitek. Seveda ob obali, kajti moj mobilni tel./fotoaparat, je kar kričal: "Slike, slike!"

Zaspana kava je prerasla v velike načrte. Odpravile smo se proti Portorožu, poiskale prijetno senčko v znanem kompleksu(...ker sem jaz še vedno žarela od praženja na soncu dan prej) ter se pognale ugotavljat ali je laž ali je resnica, da celotno prebivalstvo trdi, da je morje slano in mokro. Hm, imajo prav... (nisem jim hotela verjeti na besedo, treba je bilo gnostično potrditi)
Vendar težave se začnó, šele tu. Ko smo že mislile, kako lepo lenoben dan se obeta, so to vročo tišino zmotili trije glasni ljubljančani. Vsak je imel v roki pločevinko "sweeter-erja" (to nas je "podučil" natakar v ljubljanskem baru), eden pa tudi prenosni radio-cd-predvajalec, ki je vrščeče proizvajal zvoke etno glasbe. No, saj vemó za katero zvrst gre, kajne?! Vodilni metroseksualec, je oblajal vsakega gosta, ki se je tam nahajal. In glej ga zlomka!!! K nam se namenil! In seveda lajat dalje... Pa punce gor, pa punce dol, pa od kod ste, a bi kej spile, a kej seksate... Exsqueeze me!? I beg your powder?! Ha, čas je bil za umik-umik na hladno, na "bitterer-ja" (tudi to nas je podučil natakar v ljubljanskem baru). ...Pa še tja se je naslikal. Tokrat samo dva. Show se je začel odvijat; le če bi kolegica malenkost prej ugotovila, da je fotoaparat bolj efektiven, če pritisneš tipko "power" in nastaviš na snemalni način... And let me present to you, LLoyd and Harry. Also known as Dumb and Dumber. Hm, če malo bolje pomislim, bi se prvotna lika Butec&Butec, požrla od zavisti, koliko sta ta dva bila eeem, mentally & intellectually challenged. Potrebno si je bilo izboriti nov prostor pod soncem, do večera je bilo treba zdržat (pa čeprav sem žarela že kot rdeč semafor).
Tako nam je uspelo najti svoj košček zabave. Imele smo celo svoj lasten foto-shooting (hilarious!). Trenutki so ujeti na spominsko kartico, dogodivščina pa je tako ali tako posneta v naših glavah (pa tud na fotiću). Za objavo ne garantiram.
Sonce se je prevesilo nizko na zahod, naša že utrujena telesa pa so bila željna obroka in poti domov.
Toyota celica je požirala prekinjeno belo črto, misli na kakšen način zaključiti prijeten dan pa so začele nastajati z enako hitrostjo. Še nekaj zaloge "Šrotovga zvarka", nekaj novih povabljencev, lepo stanovanjce v središču Ljubljane in večer je bil naréd.

Ah ja, ... prijetno je doživeti lepe trenutke (mladosti) s prijatelji. To je ena izmed stvari, ki dajejo vrednost in pomen, danemu času na Zemlji.

petek, 8. avgust 2008

Do me!


May I? Can I? Shall I? When can I? ...

Potem mi je pa že skoraj zmanjkalo... Pravzaprav mi je, samo jaz sem še naprej vlekla kot, da imam asa v rokavu. Ne ne! Mene pa že ne bo nihče imel za tako lahkega norca! Še posebej ne, na tak opolzko-dvoumen način!

HA! Padla sem pa vseeno na celi črti...

A kaj čem? Saj to je tisto kar že dolgo iščem, kajne? Saj to je tisto, kar daje lepše barve temu že tako presivemu in črnemu svetu?

Saj to je tisto kar dušo napolni, krepi srce in jasni vid,... Prebuja čute in vrača Življenje. Ja, ljubezen je tudi ena tistih, ki je nujno potrebna za osebno rast in razrast, za preživetje. No ja, nekateri temu pojmu ne posvečajo veliko prostora in pozornosti, drugi pa smo naravnost... well, "suckers for Love".

Hja, tako nekako so zgledala začetna zapletanja. Grozno težko besedičenje in podajanje pikrih opazk kot pri ping-pongu. Sam vrhunec in zmaga je bilo posmehovanje, zraven sem si pa v glavi mislila, "kwa pa teb ni jasn". Žal pa tudi "nasprotnik". Višek "nesramnosti" so bile nabolj prijazne besede, kar si jih kdaj sploh lahko zaželiš. Sploh ne bom omenjala nočnih ekskurzij po Ljubljani... Po neki čudni formuli sma prišla do zdrave in zrele zveze. Pred kratkim je upihnila prvo svečko.

Vem, da ima marsikdo podobno dogodivščino, ki mu pocuza ves možen adrenalin, ki ga telo lahko ustvari, pozabiš kaj pomeni spat in jest in prijatelji te nenehno sprašujejo; "kaj zaboga neki je novga na tebi". "A ti sploh še kej ješ? A 'maš novo barvo las??". Vem, da ste tudi moški med to populacijo, sam-boh-ne-dej, da bi morda kdo to glasno priznal. Jao, Bože nedaj! Of course! That can make you less of a man! Za stališče žensk, se bom raje vzdržala odgovora, ker lahko škoduje mojemu ugledu... (haha, ta ni moja, jo je pa prikladno uporabit). Skratka, "scenarij in režija", sta na visokem nivoju; to se resnično ni nikomur za bat...
...Well, sometimes temper hits the ceiling, sometimes you hurt somebody's feelings... And somtimes you just wanna be and maybe there'll be three...


I shall fasten my seat-belt, cause it's gonna be bumpy ride...

We have a touch-down

pffffuuuu!
toliko so že vse začetne iztočnice zasedene in porabljene, da niti vem ne, kaj naj si jaz sposodim. Torej kaj? Greetings Earthlings, you'll be now reading one-more-my-way-blog?

Kdo pa je sploh tam zunaj? ...pravzaprav je čisto vseeno, tudi če nekaj časa slišim/poslušam samo svoj glas. Tako ali tako se moramo to (že!) enkrat naučiti.
Ampak važno, da je poletje...


In kako prijetno-pomembno-zgodovinski dan, si izberem za zavzemenje spletnega prostora!
Mislim, da danes vodenje svetovnih dogajanj prevzema moja rasa... eeemm...pač, gledam poševno. In če so me nekega dne(pred ufff... leti), oni sami, zamenjali za nekoga iz svoje države in skupnosti, potem je tale šala na moj račun, čisto na mestu.
V glavnem - danes se bodo vse neumnosti končale(dobra pravljica, kajne?). V Iranu bodo prenehali z bogatenjem urana, S. Koreja bo predala svoje orožje, v Tibetu se bo končalo nasilje,George-dablju-Bush bo uvidel (pa ja de! Stevie Wonder bi prej!), da je impreij spravil na kolena, cena sodčka nafte bo drastično padla in emisije izpuhov CO2 se bodo v momentu prepolovile, Radovan Karađić (izvinite! profesor Dabić!) se bo pokesal, "lipa njihova" bo predala gospodina Gotovino, šentviški predor se bo čudežno sam pozdravil . . . In svet bo od danes naprej in naslednje tri tedne, vreden biti tu. Samo še, če zdefiniram "biti tu" - kadar se uležete v svojo preljubo posteljo in trudno zaprete oči in odplavate v deželo Mižulino.


No, še malo pa se bom navadila . . .

Višje, hitreje, močnje...